 |
Zabijanje časa
Namenjen zabijanju časa, kaj pa drugega.
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
bejbi
Boginja
Pridružen/-a: 28.01. 2009, 08:09
Prispevkov: 8129
|
 Objavljeno: 01 Apr 2010 10:26 Naslov sporočila: HRTI IN PROBLEMATIKA HRTOV |
 |
|
PREDSTAVITEV PASEMSKE SKUPINE HRTOV
Predstavitev hrtov
Hrti so morda najstarejša pasemska skupina psov. So psi, vzrejeni za hitrost. Njihova zgradba telesa je specifična - so visoki, dolgi, suhi, gibčni, tekaški psi z aerodinamično zgradbo. Za svojim plenom letijo kot puščice. So plod tisočletne načrtne vzreje, ki je bila v preteklosti na enako visoki ravni, kot je danes. Nekateri izmed njih so bližnji sorodniki prvinskih - pratipskih psov, kot sta ibiški in faraonski pes. Hrti prvotno izhajajo iz jugozahodne Azije.
SILHUETA HRTA ...
Hieroglifi v grobnicah egipčanskih faraonov pa pričajo o tem, da so bitja, skoraj identična današnjim hrtom, prebivala na Zemlji že pred petimi tisočletji. Ob upoštevanju tega podatka lahko zatrdimo, da so hrti, za razliko od številnih drugih pasem, skozi mnoga stoletja ohranili svojo prvotno in nedvomno specifično silhueto.
Mnoge druge pasme psov so se s posegom človeka opazno spremenile že v teku nekaj desetletij. K hrtom prištevamo tiste pse, ki se po izrazito svojevrstni postavi, obliki glave in nošnji repa bistveno razlikujejo od ostalih pasem psov. To so psi vitkega, suhega in ozkega telesa, katerega prsni del se je razvil v glavnem v globino. Imajo dolge, ozke in koničaste glave ter dolg, koničast in pod telo spodvit rep. Lahko bi rekli, da so hrti nekakšna homogena pasemska skupina - pasme se med seboj občutno razlikujejo le po velikosti in odlakanosti kožuha. Od ostalih pasem psov se hrti razlikujejo tudi po značaju, vedenju in sposobnostih.
Silhueta se ohranja, saj je le-ta pogojena s funkcijo doseganja maksimalne hitrosti pri lovu z vidom. Hrti, za razliko od drugih lovskih psov, lovijo s pomočjo ostrega vida, v manjši meri tudi s pomočjo dobro razvitega sluha. Zaradi teh lastnosti jih uvrščamo med najboljše lovce v živalskem svetu.
Ne glede na to, ali gre za živ plen ali pa mehansko vodeno umetno vabo, hrt nagonsko steče za vsem, kar se premika. Vrsta plena in klimatske razmere določenega geografskega okolja so vplivale na razvoj velikosti hrta in njegovo odlakanost. Psi, namenjeni lovu na "šibkejše" živali, kakršne so gazele in zajci, so lažje konstrukcije in nekoliko nižje rasti. Tisti, odlični pri lovu na volkove, divje svinje, leoparde ali jelenjad, so razvili čvrstejšo in mogočnejšo zgradbo.
Uporaba na tekaških stadionih je botrovala specializaciji v doseganju maksimalne hitrosti, še zlasti pri velikem angleškem hrtu, najhitrejšemu med psi, saj je zmožen med tekom doseči hitrost tudi več kot 65 km na uro. Mali angleški hrt oz. whippet je omogočil udejstvovanja na tekmah tudi nižjim slojem prebivalstva.
VRSTE HRTOV
Hrte delimo v dve skupini - evropske pasme ( veliki angleški hrt, škotski jelenar, irski volčji hrt, mali angleški hrt, mali italijanski hrt, ruski hrt, španski hrt, madžarski hrt in poljski hrt) in pasme z vzhoda (saluki, sloughi, afganistanski hrt in azawakh).
Vzhodne pasme se med seboj razlikujejo po dolžini in strukturi dlake, sorodne pa so si v ostrih linijah konstrukcije, ravni liniji hrbtenice, visečih hljih in v nekoliko bolj prvinski naravi kot njihovi evropski sorodniki. So neposredni potomci psov, namenjenih izključno lovu na živali. V islamskem svetu je pes obravnavan kot nečista žival in kot takšna tudi nesprejemljiva. Edina izjema so hrti, ki so spoštovani ravno iz razloga svojih odličnih lovskih sposobnosti. Zanimivo je, da smejo bivati celo v istem prostoru kot njihovi gospodarji. Lovijo instinktivno, brez potrebe po namenskem treningu, njihova vizualna podoba pa ni nikdar nosila prioritetne vloge. V arabskem svetu so hrti lovili skupaj z lovci, ki so jezdili konje, včasih tudi ob pomoči drugih psov ali sokolov - ti so plen locirali, hrti pa so z veliko hitrostjo le-tega gonili do onemoglosti. Plen so na koncu pokončali lovci in ne hrti (Koran namreč prepoveduje uživanje živalskega mesa, katerega ni ubila človeška roka). Značajsko so hrti z vzhoda izraziti plenilci z močno izraženim prvinskim nagonom, ki jih vodi k temu, da lovijo oz. dosežejo vse, kar se premika. So nekoliko sramežljivi, nezaupljivi psi, z močno izraženo osebnostjo in ne prenesejo manipulacije. V komunikaciji z drugimi psi niso tekmovalni ali bojeviti, zato zmorejo loviti tudi v parih ali manjših skupinah. Sodijo med tihe pse, kljub temu pa so zaradi zadržanosti do tujcev lahko diskretni čuvaji.
Arabski polotok je pradomovina najstarejših dokazanih hrtov. Salukija (perzijskega hrta) in sloughija (arabskega hrta) so tam že pred 5000 leti vzrejali za to, da sta lahko dohitevala puščavke gazele in jih gonila do izčrpanosti. V stari Perziji je saluki obstajal v šestnajstih različicah, ena od teh se je imenovala tadži. Danes obstaja v Kazahstanu, Uzbekistanu in Turkmenistanu druga vrsta v različnih barvah, imenuje se tasi. Žal se število tasijev zmanjšuje, saj v srednjeazijskih republikah ni pasemskih organizacij, ki bi jim lahko zagotovile prihodnost, iz tega razloga pa obstaja tudi nevarnost za izumtje.
V svoji zgodovini je afganistanski hrt (baluči) prvotno podnevi lovil puščavske lisice in gazele, ponoči pa čuval šotore. V Afganistanu še danes obstajata dve različici - gosto in dolgo odlakani severni tip, iz katerega izhaja današnji elegantni razstavni pes, in manj odlakani južni tip, ki ga le redko vidimo na zahodu, v Pakistanu pa ga še vedno uporabljajo kot delovnega psa. V bližnjem sorodstvu je tudi hrt tajgan, ki ga v Zahodni Evropi in Ameriki še niso videli, obstaja pa še v gorah Tien Šan v Kirgiziji. Uporabljajo ga za lov na lisice in zajce. Ruska kinološka zveza, ki priznava oba, tasija in tajgana, poskuša najti vzrejne živali za ohranitev obeh vrst hrtov. Hrti so se razvijali tudi južneje, v Indiji, in tam obstajajo še danes. Indijska kinološka zveza priznava le rampurija iz severne Indije in mahratta ter banjara, psa nomadskega plemena Banjara. V južni Indiji živijo še vitki lovec na zajce z imenom čipiparaj, poligar - doma iz okolice Madrasa in madol - hrt iz Maharaštre. Te močne, dolgonoge pse so razvili za lov na šakale in zajce.
Evropski hrti, med katerimi sta najštevilčnejša greyhound in whippet, so mehkejših potez, z usločeno linijo hrbtenice in vrtničasto formo uhljev, z gladko svilnato ali resasto dlako. Lov s hrti se je znotraj področja Evrope omejil, hkrati pa so se v 20. stoletju pojavile oblike hrtjih športov, kakršna sta coursing (tek čez drn in stm) in racing (tek na progi znotraj ovalnega stadiona). V preteklosti so greyhoundi veljali za pse aristokratske družbe. Običajno so si veliki angleški hrti s svojimi gospodarji delili razkošne domove - le višji sloji prebivalstva so ob sebi smeli posedovati greyhounda, vsem ostalim je bilo to prepovedano. Velik poudarek je bil tudi na selekciji prijetnega in sofisticiranega značaja hrtov. Evropske pasme so bile vedno nekoliko bolj ubogljive od vzhodnih, hkrati pa od njih tudi malce bolj tekmovalne. Težave se lahko pojavijo v agresiji do malih psov (z napačnim predvidevanjem, da gre za plen), kakor tudi do mačk, zajcev, perutnine in drugih malih živali. Nagon po lovu je vselej izrazit. V primerjavi z vzhodnimi pasmami hrtov so evropske bolj poslušne, z večjo željo po ugajanju, hkrati pa je z njimi tudi lažje manipulirati. Res pa je, da poslušnost in odzivnost na klic padata, kadar se veča pozornost na premikajoč stimulant.
Težnja po uporabi čutila za vonj je običajno zelo nizka. V kolikor je hrtom namenjena možnost vsakodnevne rekreacije, se ti psi zlahka privadijo na življenje v mestnem okolju, saj sodijo med tiha, umirjena in običajno lena bitja, brez želje po konfliktih. Navedeno še zlasti velja za evropske pasme hrtov. So nedvomno psi, od nekdaj oboževani s strani umetnikov, ki so jih nemalokrat vključevali v svoja dela - od starega Egipta, preko Renesanse, pa vse do danes.
ZGODOVINA
V Rusiji se je hortaj ali ruski hrt razvil iz dveh, sedaj že izumrlih pasem hrtov, imenovanih krimskaja in gorskaja. Po oktobrski revoluciji leta 1917 so se hortaji iz zapuščenih psarn ruskega plemstva parili z lokalnimi psi in ustvarili pasmo, znano kot južnoruski stepski hrt. Po razpadu Sovjetske zveze so se ruski vzreditelji bolj zavzeli za predrevolucijske pasme, sposobne in zaupanja vredne lovce na zajce ter jih rešili pred izumrtjem. Najbolj priljubljen in značilen ruski hrt - elegantni borzoj, je v carskih časih obstajal v številnih oblikah. Ruski vzreditelji se trudijo, da bi obnovili več njegovih izginulih različic.
Hrti so po vsej verjetnosti prišli v Sredozemlje in Afriko s feničanskimi trgovci. Danes redka grški in albanski hrt sta podobna salukiju, visoki galgo espagnol (španski hrt) atletskega videza je v bližnjem sorodu s podencom. Madžarski hrt (magyar agar) je precej manjši. Iz prastarih hrtov je nastal tudi drobceni italijanski hrt - domnevajo, da s pomočjo španskih vzrediteljev.
Obstajajo razlage, da so Feničani, ki so trgovali s kositrom, pripeljali s seboj v Veliko Britanijo pred več kot 2500 leti tudi hrte. Tam so jih načrtno vzrejali in nato križali s pasmami mastifov, da so dobili mišičaste, odporne in močne irske volčje hrte, priljubljene pri plemstvu.
Podobno se je razvil gibčni deerhound (škotski jelenar), ki so ga cenili poglavarji v Škotskem višavju. Angleškega hrta - greyhounda, danes kralja med tekmovalnimi hrti, so verjetno pripeljali v Veliko Britanijo Kelti, da bi lovili zajce in lisice. Mnogo pozneje so vzredili tudi whippeta (malega angleškega hrta) za nižje sloje prebivalstva, podobnega psu, kot je bil in je lurcher. Zunaj Evrope in Azije je le malo pasem hrtov. Brazilski hrt je najbrž križanec med greyhoundom in lisičarjem (foxhoundom), močni avstralski hrt izhaja iz nenavadno mišičastega angleškega hrta. Dokaj mlada pasma, vzrejena v ZDA, se imenuje svilnati hrt. Med skupino hrtov spadajo še chart polski (poljski hrt), pa visokonogi tuareški sloughi - azawakh in ameriški staghound.
Mnoge hrte imajo danes predvsem za spremstvo, kot družabnike, toda prvotno so se razvijali za lov z vidom. Zaznavali so gibanje divjadi, jo zasledovali, ujeli in plen ubili. Kljub temu, da pse v fundamentalističnih islamskih skupnostih nasploh zaničujejo, pa hrti niso podvrženi tem kulturnim tabujem. Verjetno zato, ker je povezava med lovcem in njegovim hrtom starejša od islama. |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
bejbi
Boginja
Pridružen/-a: 28.01. 2009, 08:09
Prispevkov: 8129
|
| Objavljeno: 01 Apr 2010 10:28 Naslov sporočila: |
|
|
VELIKI ANGLEŠKI HRT
Domovina: Velika Britanija
X. FCI skupina: Greyhound
Psi - plečna višina: 69 -76 cm
Psičke - plečna višina: 64 - 71 cm
Teža psov: 30-38 kg
Teža psičk: 26-29 kg
Glava: ploska, čelno kolence je rahlo izraženo
Oči: ovalna oblika
Ušesa: so majhna, fina, vrtničaste oblike in priležena glavi
Telo: pravokotno, močno, mišičasto in z ravno hrbtno linijo
Mišice: izrazite mišice na zadnjih nogah
Rep: dolg, močan in nošen nizko
Prsni koš: je globok in se konča nad višino komolcev greyhounda
Dlaka: fina, kratka in tesno priležena
Barva kožuščka: v več barvah in barvnih kombinacijah
Koža: je izredno takna in brez podkožnega maščevja
Greyhound je pes superlativov. "Hiter, hitrejši od konja, nobena domača žival se ne more kosati z njim. Lep, kot da bi ušel s slikarjevega platna!", je zapisal pesnik že v štirinajstem stoletju. Dodal je, da ima gobec kot ščuka, glavo kot kača, vrat kot labod, hrbet kot gams, rebra kot jelen v gozdu, stegna kot zajec, šape kot mačka in kremplje kot lev.
Takega psa si je lahko privoščil le plemič, navaden smrtnik ga je tedaj smel le gledati.
Splošni videz
Morfološko sodi greyhound v graioidni tip psa. Že na podlagi vizualne podobe je jasno razvidno, da gre za hitrega psa. Veliki angleški hrt je pes aerodinamične konstrukcije, velikih pljuč, s teku prilagojenimi mišicami in srcem, z upogljivo hrbtenico ter dvojnim "galopom", pri katerem med tekom vse štiri noge ostanejo v zraku dvakrat med vsako sekvenco koraka. Tek greyhounda je nedvomno fascinanten.
Običajno psi v višino merijo med 71 in 76 cm ter tehtajo od 27 do 40 kg, medtem ko psičke merijo med 68 in 71 cm, njihova teža pa znaša od 27 do 34 kg. Greyhoundi so psi močne, veličastne in proporcionalne konstrukcije, z veliko mišično močjo in simetrično strukturo.
Glava je dolga, ozka in ploska, z rahlo nakazanim čelnim kolencem. Vrat je dolg, čvrst, precej mišičast in elegantno nošen ter dobro vsajen med lopatice, gladek in brez odvečne maščobe. Čeljusti so močne in ugriz škarjast. Oči velikega angleškega hrta so ovalne oblike, inteligentne, večinoma temnih barv. Ušesa so majhna, fina, vrtničaste oblike in priležena glavi. Telo je pravokotno, močno, mišičasto. Prsni koš je globok. Kosti so močne in čvrste, mišice jasno izražene pod kožo, ki je tanka, fina in elastična. Rep je dolg, nasajen rahlo nizko, močan in nošen nizko, na koncu je rahlo ukrivljen. Noge so močne in čvrste, z izrazitimi mišicami. Šape so čvrste, kompaktne in mačje oblike. Gibanje je izdatno in prosto, z močnim odrivom tako prednjih kot zadnjih nog. Dlaka je fina, kratka in tesno priležena, nezahtevna za vzdrževanje, dovoljene pa so mnoge barve: črna, bela, rdeča, modra, srnje-rjava, jelenje-rjava, tigraste oz. marogaste kombinacije barv in barvne kombinacije. Tako telesna konstitucija kot njegovo gibanje ter obnašanje ga umeščajo med najbolj elegantne pse.
Zgodovina
Tak pes je bil lahko le angleški, nihče drug na tem svetu, tedaj stisnjenem v ozke evropske okvire, si v tistih časih ni privoščil takega psa. Opisal pa ga je vendarle Francoz, kraljevi spremljevalec in pesnik Gages de la Buigne. Svojega kralja Janeza II. Dobrega je spremljal, ko je bil ujetnik na Angleškem. Da bi ga razvedril, mu je napisal pesem o psih, ki so jih videli in občudovali v svojem ujetništvu. Kasneje so Buignovo pesem spreminjali po potrebi, gobec je v kasnejših različicah postal tudi volčji, vrat zmajev, hrbet pa tak kakor tram... Naj bo še tako angleški, plemiški in po britansko plemenit, veliki angleški hrt oziroma greyhound prvotno nikakor ni bil doma v Angliji ali kje drugod na britanskem otočju - pripeljali so ga tja skoraj zagotovo iz Azije, z Bližnjega Vzhoda, kjer so doma vsi hrti tega sveta. Njegovo ime je staro-saksonskega izvora, pomeni pa "lepi pes".
Sicer pasma spada med izjemno stare. To potrjuje relief na egipčanski grobnici, star skorajda pet tisoč let. Iz bližnjega vzhoda in Afrike se je prednik današnjega greyhounda namreč razširil v Španijo ter preko Evrope do Velike Bitanije, na Kitajsko, v Perzijo ter drugam.
Greyhound (veliki angleški hrt) je večinoma edina pasma psa, ki jo omenja tudi Biblija. Korenine teh psov segajo daleč v preteklost, nedvomno v vzhodni svet. Obstajata dve teoriji izvora velikih angleških hrtov. Med poznacalci velja, da pasma izvira iz "Tesem"-a, starodavnega faraonskega psa, ki naj bi bil pripeljan tudi v Grčijo, od tam pa preko feničanskih trgovcev vse do Anglije. Spet drugi trdijo, da podoba tega hrta datira v 12. in 13. stoletje, saj naj bi njegovega prednika ob vrnitvi z vzhoda s seboj pripeljali križarji.
Tako kot mnogi drugi hrti, so bili tudi greyhoundi nemalokrat upodobljeni na freskah in slikarijah ter drugih umetniških delih, še zlasti od 16. stoletja dalje. Med umetniki, ki so v svoja dela vključevali tudi greyhounde, sodijo: Bruegel stari, Jacob Jordaens, Jean-Baptiste Oudry in mnogi drugi. Na slikah in tapiserijah so (bili) večkrat upodobljeni tudi tako imenovani "bretanski hrti", izjemno podobni greyhoundom. Od 14. stoletja dalje so veliki angleški hrti sodelovali na lovu za jeleni, damjaki, merjasci, kasneje pa so v vzreji velik poudarek namenjali doseganju velike hitroste in pogumu.
Pravzaprav je greyhound, z zmožnostjo doseganja hitrosti 64-70 km/uro, najhitrejši pes na svetu ter za gepardom drugi najhitreši kopenski sesalec. Ravno zaradi svojih zmogljivosti je postal glavni protagonist v hitrostnih tekmah hrtov (v lovu na umetno vabo) na ovalnih stadionih, ki so se razvili v Angliji.
Karakter in temperament
Za greyhounde je zelo značilna prirojena popolna milina.
Veliki angleški hrt je zelo inteligenten, nežen, nekoliko zadržan in čustveno uravnovešen, a emocionalen pes. Hkrati je izrazito zvedav, eleganten, domišljav, včasih aroganten in brezbrižen, a tudi zvest in introvertiran. Družinsko življenje mu ustreza. Rad ugaja svojim lastnikom, morda je včasih skoraj "posesiven". Zaradi svoje miroljubnosti je zelo primeren za življenje v stanovanju v urbanem okolju, saj v njem kljub svoji velikosti zavzema le malo prostora. Po večini se dobro razume tako z ostalimi psi kot tudi z otroki, do neznancev je večinoma vedno zadržan, včasih nekoliko plašen. Niti slučajno ne spada med pse čuvaje. Njegova obramba je hiter tek, sicer pa ima visok prag tolerance. Greyhound zelo redko laja. Spada med najbolj zdrave pasme psov. Pozitivno je tudi dejstvo, da načeloma ne sodi med agresivne pse. Sicer pa vedno postane senca svojih bližnjih.
Greyhound, tako kot vsi hrti, obožuje tek. To pa ne pomeni, da potrebuje veliko gibanja. Angleški hrti so najhitrejši tekači, a niso vzdržljivi - so tekači na kratke proge, ki v nekaj sekundah oz. minutah dajo vse od sebe, nato pa hitro pomislijo na svojo posteljo. Greyhoundi so v splošnem psi, ustvarjeni za lenarjenje. Nekajkrat tedensko jim ustreza rekreacija, ob kateri se lahko dodobra utrudijo v svojih "šprintih", sicer pa jim dnevno ustreza poluren sprehod in nekaj hitrih izhodov za opravljanje potrebe. Da jih ohranjamo pri dobrem zdravju, sreči in disciplini, to zadostuje. Tipičen pogled na (denimo posvojenega) greyhounda: poležavanje na zofi s trebuhom navzgor in z vsemi štirimi tačkami od sebe proti višku.
Kot mnoge ostale pasme hrtov imajo tudi greyhoundi močno izrazit lovski nagon, zato je potrebno biti pri soočanju in v komunikaciji z malimi psi, mačkami in drugimi puhastimi drobnimi živalmi zelo previden. Zaradi izrazitega nagona po lovu je priporočljivo hrta v urbanem okolju vedno imeti pripetega na povodec.
Pes, ki je nekdaj igral predsvem vlogo lovskega psa na visoko divjad ter družabnika, je danes pes spremljevalec, razstavni pes in tudi profesionalni tekmovalni tekač. Povprečna življenska doba greyhounda seže med 10 in 13 let. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
bejbi
Boginja
Pridružen/-a: 28.01. 2009, 08:09
Prispevkov: 8129
|
| Objavljeno: 01 Apr 2010 10:30 Naslov sporočila: |
|
|
ŠPANSKI HRT-GALGO ESPANOL
Domovina: Španija
X. FCI skupina: Galgo Espańol (Španski hrt)
Psi - plečna višina: 62 -71 cm
Psičke - plečna višina: 60 - 68 cm
Teža: od 20-30 kg
Glava: ravna in ozka, s podolgovatim gobčkom
Oči: oblika mandlja in poševne oblike
Ušesa: daljša
Telo: podolgovato z ukrivljeno hrbtno linijo
Mišice: bolj ploščate, kar je značilno za tekače na dolge proge
Rep: zelo dolg, predvsem pa daljši kot pri greyhoundu
Prsni koš: je zelo globok in se konča v višini komolcev galga
Dlaka: ima dva tipa dlake; prva je elegantna, mehka in kratka; druga je ostra, resasta in daljša - tudi do 10 cm
Barva kožuščka: v več barvah in barvnih kombinacijah
Koža: je izredno takna in brez podkožnega maščevja
Galgo Espanol (španski hrt) je pes krhke zunanjosti, a v nasprotju s tem premore ogromno moči in vzdržljivosti ter zmore v teku doseči visoko hitrost. Odlikujejo ga krepost, okretnost, veliko energije in prijeten značaj. Pravzaprav je težko doumeti, čemu je ta pasma tako redka med hrti.
Zgodovina hrta s Pirenejskega polotoka sega v čase Rimskega imperija, kljub temu pa je pasma večinoma prisotna zgolj znotraj svoje domovine in je ljudem po svetu skoraj povsem neznana.
Na španskem podeželju galge še danes uporabljajo za lov na zajce, drugod po Evropi je tovrstna praksa prepovedana. Ob koncu vsake lovske sezone je tisoče hrtov v Španiji obsojenih na smrt, marsikdaj na krut in nehuman način.
Splošni videz
Morfološko sodi galgo v graioidni tip psa. Potrebno je poudariti, da kožuh španskega hrta poznamo v dveh različicah. Prva različica dlake je elegantna, mehka, tanka in kratka, druga pa ostra ter nekoliko daljša (lahko tudi do 10 cm). Slednja oblika je prvotna. Barve so lahko črna, bela, umazano bela, rjava, rdeča, marogasta ("brindle") in druge barve največkrat v kombinaciji z belo.
Španski hrt ima lastnosti vzdržljivega tekača, ki je zmožen premagati divje in grobe terene. V primerjavi z greyhoundom je galgo zelo dolg, fin pes z manjšo globino prsnega koša in manjšim naklonom zadnjih nog. Je nižji in ne tako težak, ima daljše mišice, ki jih potrebuje za vzdržljivost, le-te pa niso tako zaobljene in "napihnjene", kot jih potrebuje greyhound za eksplozivnost. V teku doseže hitrost do 50 km na uro.
Galgo ima dolg vrat, zelo dolg in tanek rep, nošen v obliki kavlja ter dolgo in ozko glavo. Čelno kolence je komaj opazno, smrček je črn. Oči so majhne, mandljaste oblike, poševno (orientalsko) nastavljene in največkrat temne barve ali barve lešnika. Beli zobje so močni, škarjastega ugriza. Uhlja sta trikotne oblike, mesnata, proti zaokroženi konici pa vedno tanjša.
Hrbtenica španskega hrta je kompaktna, pljuča prostorna in dobro razvita, trebuh je močno pritegnjen navznoter. Hrbet je raven, dolg, ledveni predel je rahlo vbočen, hrbet pa je na tem mestu nekoliko izbočen. Šape so zajčje oblike in se odlično obnesejo na grobih terenih. Višina pri psih je med 62 in 70 cm, pri psicah med 60 in 68 cm. Dovoljeno je preseganje 2 cm v višino, vendar samo v primeru, da je pes v proporcionalnem razmerju. Galgo tehta med 20 in 30 kg, povprečna življenska doba pa je 12 let. Spada med eno najbolj zdravih pasem psov.
Zgodovina
Ena izmed teorij izvora španskega hrta pravi, da se je pasma razvila iz galskega hrta ("lévrier galois"), kateri naj bi v 6. stoletju pred našim štetjem preko Keltov iz Francije pripotoval v Španijo. Od tod naj bi izviralo tudi ime galgo ("gallicus" - galski). Na razvoj galga sta nedvomno vplivali še dve pasmi - ibiški podenco ter saluqi (ta je bil prednik današnjega salukija ter sloughija), katerega so med 8. in 15. stoletjem s seboj pripeljali arabski osvajalci. Križanja so pripeljala do španskega hrta, kakršnega poznamo danes.
Sicer pa beseda galgo v španskem jeziku označuje hrta nasploh, ne samo španskega. Morfološko galgo nosi značilnosti greyhounda (velikega angleškega hrta) in sloughija (arabskega hrta).
Skozi stoletja sta si bila španski hrt in greyhound zelo podobna. Prav tako kot greyhound v srednjeveški Evropi je bil tudi galgo spoštovan in zaščiten v Španiji - predvsem zaradi njegove uporabnosti v lovu. Sčasoma je galgo izgubil svojo pomembnost kot lovec za hrano, postal pa je središče športnega dogajanja. Ko so v Španijo prišli še greyhoundi, so se pričela množična križanja. Želja po športnem, hitrejšem psu je pripeljala do tega, da sta čistost in originalnost španskega hrta skorajda izgubljeni.
Galgo je tesno povezan s špansko tradicijo in kulturo - skozi minula stoletja še zlasti kot družabnik španske aristokracije. Lov s hrti pa v Španiji ni spadal le med privilegij visoke družbe, kot je bilo to v navadi drugod po Evropi, pač pa so se ga posluževali tudi nekoliko nižji sloji. Na španskem podeželju se galgo še danes uporablja kot lovski pes.
Prvotno je lov služil le kot vir pridobivanja hrane, sčasoma pa se je razvil v športno kategorijo, imenovano "Carreras en Campo" (dirke na podeženju), na katerih so ocenjevali pogum, moč ter lovsko tehniko psov. Tradicija in pravila takšnih tekmovanj so obujala navade iz časov rimskega imperija.
Kljub svoji priljubljenosti je na začetku 20. stoletja čistokrvnemu španskemu hrtu grozilo izumrtje. V 30-ih letih minulega stoletja je priljubljenost tradicionalnih tekem Carreras en campo upadla, popularizirala pa se je različica profesionalnega tekaškega športa po angleškem modelu. Zaslužkarstvo je postalo pomembnejše od slave in časti tradicije. Španski hrti so z uvedbo tekmovanj za umetno - elektronsko vabo sicer pokazali dobre rezultate, a nobena pasma psov se v hitrosti in eksplozivnosti ni uspela primerjati z velikim angleškim hrtom. Ker pa so slednje omenjeni psi bolj podvrženi poškodbam (saj prvenstveno niso bili vzrejeni za tek po grobem španskem terenu), so se pričela križanja med uvoženimi greyhoundi ter domačimi galgi. Videz in značaj teh križancev je bolj spominjal na angleške hrte, originalnemu španskemu galgu pa je zato močno pretilo izumrtje. Kasneje je število galgov ponovno pričelo naraščati, pasma je ohranjena, iz razloga križanj z greyhoundom pa sedaj prevladuje različica kratkodlakih galgov.
Pasma je bila precej pozno priznana s strani mednarodne kinološke zveze - FCI, in sicer je bil prvi standard napisan šele v zgodnjih 80-ih letih prejšnjega stoletja. Na žalost mnogo psov v Španiji ni registriranih, saj se uporabljajo samo za lov. Zanimivo je, da v Španiji prevladuje kratkodlaka varianta španskega hrta in da je v Španiji samo okroli 20 odstotkov vseh španskih hrtov, ki so ostrodlaki. Izven španskih meja so bolj priljubljeni ostrodlaki psi, morda zato, ker ta tip španskega hrta ne daje vtisa tesne povezanosti z greyhoundom.
Karakter in temperament
Galgo je izjemno inteligenten pes privlačnega temperamenta. Je resen, včasih malo rezerviran, mil, ponosen in samosvoj, hkrati pa odločen in neustrašen v lovu. Obožuje svoje bližnje, še zlasti svojega "gospodarja", pravzaprav je boljši izraz "najboljšega prijatelja". Je tih stanovalec v hiši ter se dobro razume z drugimi psi. Do tujcev je lahko včasih malce plah, a skoraj vedno zadržan. Kot lovec je izredno energičen in živahen. Zaradi močne osebnosti in intelekta običajno upošteva le ukaze, ki se mu zdijo smiselni, kar pa ne pomeni, da ni discipliniran. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
bejbi
Boginja
Pridružen/-a: 28.01. 2009, 08:09
Prispevkov: 8129
|
| Objavljeno: 01 Apr 2010 10:31 Naslov sporočila: |
|
|
PRIMERJAVA GREYHOUND & GALGO
TEKAŠKI GREYHOUND
Plečna višina psa: 69-76 cm
Plečna višina psičke: 64-71 cm
Oblika telesa je kvadratična, hrbtna linija je ravna.
Zadnje noge so zelo močne, z izrazitimi mišicami.
Glava je širša kot pri galgu.
Uhlja sta majhna in vrtničaste oblike.
Oči so ovalne oblike.
Rep sega do "pete".
Prsni koš se zaključi nad višino komolcev.
Greyhound je dolgonogi tekač na kratke proge (najhitrejši med hrti), nevzdržljiv v teku na dolge proge, vajen teka po blagem terenu tekaških prog in ni primeren za tek po grobem terenu.
Slabše prenaša visoke temperature.
Dlaka angleškega hrta je gosta, ob pomoči kvalitetne prehrane in bivanja pri sobni temperaturi je dlaka tanka in zelo sijoča.
Koža je tanka, podkožne maščobe skorajda ni.
Nekateri greyhoundi niso primerni za življenje z mačko nekatere , med njimi iritira tudi prisotnost malih pasem psov.
Greyhound je vdan, nežen, mil, zelo len, predan svojim bližnjim, odličen v komunikaciji z otroki in zadržan v odnosu do neznancev. Je tih, nasploh ni čuvaj, obožuje družbo in kontakt z ljudmi, slabo prenaša preveč samote, je hitro prilagodljiv na okolje v katerem živi in zelo inteligenten ter pozitivno naravnan.
LOVSKI GALGO
Plečna višina psa: 62-70 cm
Plečna višina psičke: 58-68 cm
Telo je podolgovato, z ukrivljeno hrbtno linijo.
Mišice so neizrazite.
Glava je ožja kot pri greyhoundu in gobec je daljši.
Uhlja sta mesnata in nekoliko daljša.
Oči so mandljaste oblike in poševno nastavljene.
Rep je zelo dolg.
Prsni koš se zaključi na višini komolcev.
Galgo je odličen tekač na dolge proge - je elastičen, močan in vzdržljiv, primeren za tek po grobih in raznolikih terenih.
Španski hrt slabše prenaša nizke temperature.
Pri galgih poznamo dve vrsti dlake - prva je gladka, kratka in telesu prilegajoča, druga pa je nekoliko daljša in resasta (slednja je prvotna, a redkejša in bolj zaželjena). Dlaka je tanka in sijoča.
Koža je tanka in skoraj brez podkožne maščobe.
Večina španskih hrtov (okvirno 90%) brez težav biva z mačkami.
V odnosu do neznancev je galgo zadržan, do svojih bližnjih pa zelo ljubezniv, nežen. Za razliko od konstruiranega greyhounda" je galgo precej primitivna oz. prvinska in bolj "divja" pasma. Za preživetje skozi pretekla stoletja je galgo namreč potreboval iznajdljivost.
Karakter galga je izrazito mačji, odlično se razume tudi z otroki.
V primerjavi z greyhoundom je nekoliko bolj svojeglav, razigran, živahen, navihan in energičen. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
bejbi
Boginja
Pridružen/-a: 28.01. 2009, 08:09
Prispevkov: 8129
|
| Objavljeno: 01 Apr 2010 10:33 Naslov sporočila: |
|
|
LURCHER
Domovina: Velika Britanija in Irska
FCI-klasifikacija: Ni FCI-standarda
Zgodovina
Lurcher se je na območju Velike Britanije in Irske pojavil v 17. stoletju. Bil je (in še vedno je) pes Romov in divjih lovcev. Odkar obstaja, je njegov namen lov zajcev, kuncev in ostalih malih živali. Predpisani standard lurcherjev ne obstaja, saj beseda lurcher ne opisuje pasme psov, temveč označuje bolj tip psa. Ime lurcher izhaja iz besede lur, katere pomen je tat. Le redko je pravega lurcherja mogoče srečati zunaj meja njegove domovine.
Lurcher je večinoma pes, vzrejen z načrtnim ali nenačrtnim križanjem hrta in delovne pasme - običajno se po njem pretaka tri četrtine hrtje krvi.
Največkrat je ali križanec greyhounda (ali deerhounda oz. škotskega jelenarja) in škotskega ovčarja ali greyhounda (ali deerhounda) in terierja. Velikost teh psov ni določena - lahko so majhni kot whippeti ali veliki kot deerhoundi, običajno pa so veliki kot majhni greyhoundi in so značilne hrtje postave. Ta križanja (včasih načrtna, drugič nenačrtna) so lucherju namenila zmožnost lova z vidom in z intuicijo, poleg tega pa tudi zmožnost večje prilagodljivosti, kot jo premorejo hrti. Lurcher je neustrašen, hiter, bister, poslušen, inteligenten in tih pes, razmeroma manj občutljiv na vročino in mraz.
Med lurcherje prištevamo tudi križance med različnimi pasmami hrtov, ki jih mednarodno poimenujemo "long dog" (dolgi pes). Poleg tega je v Veliki Britaniji in na Irskem vsak nerodovniški hrt uradno opredeljen kot lurcher.
Splošni videz
Videz lurcherja je raznolik. Včasih je skoraj podoben greyhoundu ali deerhoundu, spet drugič je razlika med njim in čistopasemskim hrtom opazna na prvi pogled. Njegova dlaka je lahko kratka ali dolga, pozimi se okrepi tudi poddlaka. Noge so dolge in močne. Prsni koš je globok, pljuča pa velika in zmogljiva. Uhlja sta majhna in velikokrat nošena pokončno oz. dvignjeno. Oči so majhne, temne in pozorne. Barve in barvne kombinacije so odvisne od izvora vsakega posamičnega psa.
Značaj in temperament
Lurcher je pes igrive, vdane in poslušne narave. Običajno je živahen, poln energije in zelo hiter v teku, zato potrebuje precej vsakodnevnega gibanja. Ker je namen teh psov lovskega značaja, je tudi nagon po lovu izrazit, njihovo gibanje pa okretno, hitro in odzivno. Sicer je lurcher zelo poslušen pes, z veliko željo po učenju novega. Običajno se odlično razume z ljudmi in uživa v družinskem življenju, saj je njegov značaj mil in nežen. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
bejbi
Boginja
Pridružen/-a: 28.01. 2009, 08:09
Prispevkov: 8129
|
| Objavljeno: 01 Apr 2010 10:34 Naslov sporočila: |
|
|
IBIŠKI PES - PODENCO IBICENCO
Zgodovina
Ibiški pes izvira iz Španije, natančneje iz Balearskih otokov (Majorca, Ibiza, Menorca, Formentera), kjer se imenujejo "Ca Eivissec".
So ena izmed najstarejših še obstoječih pasem (3400 let pred našim štetjem), saj so njihove poslikave našli tudi v grobnicah faraonov.
To je lovska pasma psa, potrebno pa je poudariti, da gre tukaj za zelo dobrega lovskega psa.
Njegov lastnik oz.lovec je lahko tako len, slep kot tudi gluh, a ulov in sveže meso bosta z gotovostjo na njegovi mizi, če se z njim odpravi na lov. Uporabljajo ga za lov na kunce, lahko pa tudi za visoko divjad.
Zakaj je to tako poseben in dober lovec?
Zato, ker ibiški pes pri svoji hiperaktivni naravi, neverjetnemu vidu, sluhu, vonju in seveda tudi s svojo neverjetno hitrostjo išče tako dolgo, da najde plen, ga ulovi in za nagrado - vodo prinese svojemu lastniku.
Splošni videz
Ibiški pes je po videzu dokaj visok, zelo vitek, s formiranimi mišicami in zelo elegantno grajen. Njegova glava je glede na njegovo telo majhna, a še vedno večja kot je to npr. pri hrtih. Zelo značilna pri tem psu pa sta njegova uhlja, ki sta zelo velika in pokončno stoječa, zato ju je skoraj nemogoče spregledati. In ravno to je pri tem psu tako izjemno in hkrati prečudovito.
Pri tej pasmi obstajajo tri vrste dlake, izmed katerih je ena kratka, toda nikakor ne svilnata, druga je groba oz. ščetinasta, ki je tudi zelo gosta in trda, tretja pa je dolga in hkrati mehkejša, njena dolžina pa dosega vsaj 5 cm. Barva kožuščka je lahko popolnoma bela, do povsem rdeče barve ali raznih barvnih kombinacij rdeče in bele barve.
Povprečna starost pri tej pasmi je od 10-12 let.
Karakter in temperament
Podenco ibicenco je izjemno inteligenten pes, ki se v zelo kratkem času lahko nauči veliko, a je hkrati tudi zelo dojemljiv, da lahko s svojimi neverjetnimi domislicami in zvijačami še tako strogega lastnika spravi na kolena ali pa morda kar na preprogo zraven postelje. Podenco ibicenco pa bo že v naslednjem trenutku lahko kraljeval na vaši postelji.
Je izjemno radoveden in na sprehodih mu prav nič ne uide, kopanje rovov je očitno njegov hobi, da o brskanju za malimi glodalci sploh ne govorimo. Ja, ves svet je v tistem trenutku njegov in z gotovostjo lahko trdim, da takrat ne sliši in ne vidi nič, kaj šele, da bi ubogal svojega lastnika.
Zelo obožuje pasjo družbo in lahko bi se igral ure in ure, prav tako obožuje otroke, a ko le-ti postanejo preveč vsiljivi, se ibiški pes raje umakne v svoj kotiček in le modro opazuje, kaj se dogaja.
Ta pasma ni popadljiva, ampak če pride do situacije, da se bo moral zavzeti za sebe, bodite sigurni, da bo to tudi storil. V njem je toliko dominance, da se bo znal ubraniti in ostalim jasno povedati, da je tukaj on glavni.
Do tujcev zna biti zadržan in nezaupljiv, nikakor pa ne agresiven. Ampak v kolikor bo zaznal, da je v njegovem "sogovorniku" le kanček zanimivega zanj, ga bo okupiral in zašarmiral do konca. Takrat se mu ne more nihče upreti.
Ibiški pes je pes, ki izhaja iz mediteranskega podnebnega pasu in zato ne prenaša mraza, kar pomeni, da to ni pes, ki bi lahko živel zunaj. To je pes, ki obožuje notranjost hiše ali stanovanja in kaj hitro boste spoznali, da bo zahteval zofo ali kavč samo zase.
Ibiški pes je pratipski pes in spada v eno najbolj zdravih pasem, saj gre za gensko nespremenjeno pasmo, zato v tem primeru ni pričakovati večjih ali gensko pogojenih zdravstvenih težav.
Na koncu morda le še to, da je to pes, ki obožuje gibanje in je zato zanj primeren le aktiven, živahen lastnik, ki bo z njim užival v naravi, na sprehodih in tudi teku, a hkrati mora biti toliko umirjen, da ne bo pri vzgoji tega psa naredil "preveč" napak. Skratka, ta pes bo poskrbel za fizičnega in psihičnega duha lastnika, zato mu vsekakor ne bo zmanjkalo kondicije ali domišljije, kar lahko njegovega lastnika privede do najbolj nemogočih domislic.
Ibiški pes nikakor ne bo nikogar pustil ravnodušnega in verjemite nam, da v kolikor se odločite za to pasmo, vas bo le-ta očarala z vso svojo lepoto, elegantnostjo, prijaznostjo, pametjo in konec koncev tudi s svojo trmo in iznajdljivostjo. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
bejbi
Boginja
Pridružen/-a: 28.01. 2009, 08:09
Prispevkov: 8129
|
| Objavljeno: 01 Apr 2010 10:36 Naslov sporočila: |
|
|
ZAKAJ SKRB ZA HRTE?
Najverjetneje marsikdo ni seznanjem, da so tekaški in lovski hrti mnogokrat žrtve žalostne usode.
Tisoče GREYHOUNDOV je vsako leto vzrejenih za namene tekaške industrije na Irskem, v Veliki Britaniji, Avstraliji, Združenih državah Amerike itd. Selekcija tistih, ki potencialno ustrezajo normam tekmovanj, je ostra in nepopustljiva.
Običajno zahtevam za nadaljne treninge ustreza morda tretjina psov. Večina velikih angleških hrtov tako zaključi svojo kariero starih od osemnajst mesecev do treh let.
Ogromna številka letno "izginulih" greyhoundov je sprožila mnogo ugibanj, na podlagi katerih so se pričela razvijati društva za pomoč hrtom širom po svetu. Nekatera ponujamo možnost posvojitve hrta, druga gradijo na preventivi.
V zadnjih letih je v tekaški industriji greyhoundov prišlo do nekaterih izboljšav, še vedno pa poglavje ostaja trda bitka proti eni izmed močnih industrij, ki temelji na izkoriščanju nemočnih bitij.
Pojavlja se še en neprijeten aspekt na celotno zadevo: v državah, kjer je tekaška industrija hrtov prisotna (še zlasti na Irskem), velik odstotek ljudi greyhoundov ne sprejema kot prijetnih in ljubeznivih družabnikov, pač pa zgolj kot delovno silo ali nekaj primerljivo kokošim.
Dojemanje španskih hrtov v Španiji je podobno opisanemu. Ne govorimo o kulturah, kjer pes kot tak v nobenem primeru ni sprejet kot družabnik, pač pa o civilizacijah, v katerih mnogo ljudi živi skupaj s svojimi štirinožnimi "ljubljenčki" - denimo z zlatim prinašalcem ali kodrom na zofi in z greyhoundom v kletki na dvorišču (če se mu le godi lepo!).
Vrnimo se še malo h GALGOM. Zgodbe iz Španije največkrat niso pozitivne.
Španski hrt se tam uporablja skorajda izključno v namene lova, predvsem na podeželju. Večina lovcev (imenovanih galgueros) do svojih "sužnjev" ne goji prijetnega odnosa. Mnogokrat so ti psi zanemarjeni, podhranjeni, ne-negovani, mnogokrat preživijo le eno seznono lova, po kateri so nemalokrat brutalno pobiti. Širom interneta lahko najdemo veliko tragičnih prizorov žalostne usode galgov v Španiji.
TEŽKO JE DOJETI DEJSTVO, DA HRTI S SVOJO PRETEKLOSTJO PREMOREJO TOLIKŠNO MERO ODPUŠČANJA IN OKREVANJA.
Nenazadnje so tu še ubogi LURCHERJI in PODENCI, ternjihove žalostne zgodbe. Psi, "oboževani" s strani ciganov. Marsikdaj ukradeni in varovani v tveganih pogojih. Mnogokrat zapuščeni, pozabljeni. Tisti z največ sreče uspejo v (včasih tudi) zastrašujočih razmerah priti v zavetje sočutnih ljudi. Po okrevanju običajno zažarijo kot bitja, polna ljubezni in pozitivne energije, to pa delijo z osebami, katerih družinski člani postanejo. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
bejbi
Boginja
Pridružen/-a: 28.01. 2009, 08:09
Prispevkov: 8129
|
| Objavljeno: 01 Apr 2010 10:42 Naslov sporočila: |
|
|
ŠPANSKI HRT (GALGO)
GALGO IN PODENCO IBICENCO - LOVCA, KI ŽIVITA IN KONČATA V BEDI
V začetku 80-ih let prejšnjega stoletja in po vstopu Španije v Evropsko unijo (1986) se je ekonomski položaj v državi izboljšal in mnogo ljudi si je kupilo stare podeželske hiše s posestvi, podeželski ljudje pa so iskali možnost za izboljšanje svojega položaja. Ti skupini ljudi sta iz ljubezni do lova ponovno začeli vzrejati galge, obdržali pa sta tudi tradicijo obešanja psov ob koncu lovske sezone oziroma - v modernejši različici - prepustitev psov cesti ali zavetiščem.
Tudi v 21. stoletju se kljub modernizaciji in napredku življenje lovskih galgov in podencov ibicencov ni bistveno spremenilo ali izboljšalo.
Večino teh psov vzredijo na pasjih farmah, kjer živijo v obupnih higienskih razmerah in brez zdravstvene oskrbe (brez nujnih cepljenj, antiparazitikov itd.). Španski lovci, imenovani galgueri, svoje galge in podence ne tretirajo kot hišne ljubljenčke, ampak zgolj kot orodje za dosego njihovega cilja.
Ravno zaradi tega ne živijo z njimi v hišah ali stanovanjih, ampak zgolj v kleteh, barakah, majhnih kletkah, ali pa so celo zelo oddaljeni od naselij, kjer živijo v nekakšnih izkopanih votlinah ali bivakih, sezidanih iz kamenja.
Pri tem so seveda povsem neprimerno in slabo hranjeni (dobijo zgolj pomije ali v vodo namočen kruh), največkrat pa so dobesedno sestradani.
Ker je vzreja galgov tako "preprosta" in nenadzorovana, se njihovi lastniki po zaključeni lovski sezoni ne trudijo in ne obremenjujejo z ohranjanjem psov, ker vedo, da bodo do nove sezone zlahka dobili nove.
Za namen lova začnejo galgueri svoje pse uporabljati prehitro, največkrat že pri dopolnjenem enem letu starosti, zato se ni čuditi, da so ob vseh teh neustreznih bivalnih pogojih in neprimerni prehrani že po eni sami lovni sezoni povsem iztrošeni in na koncu svojih življenjskih moči. V povprečju so zavrženi galgi in podenci ibicenci stari dve ali tri leta, če je pes dober lovec, preživi pri lastniku dlje časa in ima več možnosti za nadaljevanje pasme, kljub temu pa le redki živijo z lastnikom do svojega osmega leta starosti. Lovska sezona v Španiji se začne septembra in traja do konca januarja. V tem času španski hrti služijo lovcem zgolj kot "orodje" za lov. Po končani sezoni lova jih zavržejo ali pokončajo na zelo nehumane načine. Domišljija, kako se znebiti psa, pri Špancih ne pozna meja. Za španske lovce je namreč zelo ponižujoče, če njihov hrt ali podenco ni dovolj hiter, kar pomeni, da ne ulovi plena. Kadar pes ne pleni več, se jih znebijo na najokrutnejši in najnizkotnejši način, saj jim predstavlja le orodje, ki ga zavržeš, ko ni več koristno.
Španske dobrodelne organizacije ocenjujejo, da je vsako leto ob koncu lovske sezone zavrženih okrog 50 tisoč lovskih psov. Koliko jih je dejansko, ne ve nihče. Psi, ki so rešeni in pripeljani v zavetišča, so bili največkrat prepuščeni cesti, privezani na tire, pretepeni, povoženi na cestah ali obešeni. Pogosto so na smrt shirani, z v kožo zažrtimi vrvmi in s polomljenimi kostmi ter kažejo očitne znake pretepanja in težke travme zaradi mučenja. V zavetišču se znajdejo celo psice z legli in mladiči, starimi do treh mesecev.
Seveda tudi v Španiji obstajajo organizacije oz. prostovoljna društva za zaščito in pomoč živalim, ki aktivno pomagajo pri reševanju tega perečega problema, seveda ob pomoči organizacij iz drugih držav Evrope. Takšno je na primer tudi naše društvo, saj se trudimo poiskati nove in ljubeče domove zavrženim lovcem. Aktivno delujemo in se po svojih močeh trudimo pomagati tem ubogim psom bodisi z donacijami v gotovini, z zdravili, s hrano in ostalimi poslanimi potrebščinami. Tovrstne organizacije in društva so pomagale zgraditi ali dograditi veliko zavetišč, ki pa so še zmeraj prepolna zavrženih in rešenih psov, kljub temu, da je precejšnje število, še posebej hrtov, že našlo svoje ljubeče domove v mnogih evropskih državah, vključno s Slovenijo. Zelo tragično je tudi dejstvo, da premnogi rešeni psi tudi v zavetiščih niso na varnem. Še zmeraj je veliko vlomov v ta zavetišča, od koder ukradene pse ponovno prodajajo galguerosom, da jih le-ti ponovno izkoristijo za namen lova... Velikokrat jih ukradejo zgolj zato, da jih pretepejo, se izživljajo nad njimi, DA, tudi do smrti ali pa celo zastrupijo…
Začarani krog neizmernega trpljenja teh plemenitih pasjih - hrtjih in podencovskih duš, pa naj tečejo na dirkah kot tekaški psi ali kot hrti lovci dobesedno za svoja življenja, ostaja tako sklenjen in nerešen naši ljubezni in pomoči navkljub. Marsikdo se bo morda vprašal, ja ,kaj pa naj počnem s hrtom, z lovcem ali s tekačem? Iščem vendar družinskega psa! Vsi mi, ki že živimo s posvojenimi galgi in podenci, lahko na to vprašanje odgovorimo le eno: "To so prekrasni in idealni družinski psi."
Predvsem so pa mirni, nadvse vdani, inteligentni in povsem nevsiljivi sostanovalci. Psi, ki izjemno redko lajajo in so močno navezani na ljudi, nežni in ljubeči, tudi do otrok. Agresija je zanje tuj pojem.
Lahko bi rekli, idealni pes za posvojitev, le priložnost in čas mu dajte, da se vam pokaže v svoji pravi luči …
Spodnji filmček prikazuje samo delček v mozaiku grozljivih končnih usod galgov in podencov.
http://www.youtube.com/watch?v=QLjaNnYoE3I |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
bejbi
Boginja
Pridružen/-a: 28.01. 2009, 08:09
Prispevkov: 8129
|
| Objavljeno: 01 Apr 2010 10:54 Naslov sporočila: |
|
|
VELIKI ANGLEŠKI HRT (GREYHOUND)
TEK ZA ŽIVLJENJE
Hrti so hitri. Tako hitri, da jim ne uide noben plen in to je tisto, kar jih zaradi človeškega pohlepa vodi v skoraj gotovo smrt. Le peščici med njimi se uspe rešiti in si s pomočjo dobrih ljudi poiskati ljubeče domove.
Namen tekaške industrije je samo eden: DOBIČEK. Mogotci v samem vrhu tekaške industrije to dejstvo sicer vztrajno zanikajo in tekaško industrijo v javnosti predstavljajo idealizirano, a žal je sama realnost daleč stran od podobe, ki jo želijo prikazati.
Nenadzorovano širjenje tekaške industrije v 20. stoletju je povzročilo ogromno število vzrejenih greyhoundov in s tem tudi smrt več kot 10.000 nekonkurenčnih hrtov letno. Prevladuje miselnost, da je njihova smrt sprejemljiva, če je le v korist dobička.
ZGODOVINA HRTJIH DIRK
V preteklosti so bile stave na hrtje dirke in obiski tekem rezervirani le za višji družbeni sloj. A kmalu so hrtje dirke postale zelo popularne in takšen način zaslužkarstva se je razširil tudi med delovni razred, ki je množično obiskoval tekme in stavil na pse z upanjem na hiter zaslužek.
Umetno vabo so prvič uporabili leta 1876 v angleškem kraju Hendon. Šest hrtov je moralo preteči 400 metrov dolgo ravno stezo in loviti umetno vabo. Ker pa hrti pri teku za umetno vabo niso dosegali željene hitrosti in s tem vidnejših rezultatov, se je ponovno uveljavila uporaba živih vab, umetna vaba pa je utonila v pozabo.
Tekaške steze, kot jih poznamo danes, izvirajo iz Amerike. Owen Patrick Smith iz Kalifornije, je leta 1925 izumil prvo mehansko vodeno umetno vabo in krožna dirkališča (ovale).
Tekaška industrija se je razvila v Angliji in tudi na Irskem, v Ameriki in v Avstraliji, v manjšem obsegu pa je prisotna tudi v Mehiki, Argentini, Čilu, Novi Zelandiji, Afriki, Pakistanu, Vietnamu, Španiji in na Portugalskem. V Angliji trenutno obratuje 27 tekaških stez z licenco in ena na Škotskem.
Nekaj dejstev o življenju tekaških greyhoundov:
Večino dneva (od 18 pa tja do 23 ur) preživijo v svojih kletkah, ki so zelo majhne. Tako majhne, da se včasih hrt v njej ne more niti vzravnati ali pošteno obrniti. Običajno so lesene, kar še dodatno otežuje vzdrževanje higiene. Na tleh imajo običajno postlan razrezan časopisni papir ali celo kakšno tanko preprogo. Zgodi se tudi, da v kletko nastanijo celo po dva hrta skupaj in jima nadenejo nagobčnike, da ne bi prišlo do poškodb. Zaradi takšnih življenjskih razmer so velikokrat polni bolh in klopov.
Za opravljanje potrebe jih 3-4 krat na dan v majhnih skupinah peljejo iz kletk.
Hranijo jih z mehko hrano, zato so njihovi zobje običajno v slabem stanju, saj praktično nič ne grizejo. Ker zobje svoje funkcije ne opravljajo, tudi ni prisotnega samočiščenja.
Greyhoundi so čustveni, družabni in občutljivi psi, na katere zelo vplivajo spremembe v njihovem okolju. Zaradi načina življenja in številnih transportov na tekme so podvrženi stresu, kar vpliva tudi na njihov imunski sistem, ki je oslabljen.
Kadar se hrti pri treningu ali na tekmi poškodujejo, se jih običajno ne zdravi, ampak jih raje kar usmrtijo, saj bi njihovo zdravljenje lastnike preveč stalo. Manjše poškodbe, kot so zlomljeni ali amputirani prsti, zlomljene kosti v gležnju ter notranji in zunanji paraziti, pa ostanejo nezdravljene.
Greyhounde se na tekme prevaža tudi v oddaljene kraje in ti transporti niso vedno njim prijazni. V poletnem času se velikokrat zgodi, da zaradi neprimernega transporta hrti prispejo na cilj popolnoma dehidrirani ali pa na poti celo doživijo toplotni šok, katerega posledica je največkrat tudi smrt.
Mladički se skotijo v večjih psarnah (lahko bi rekli kar farmah) hrtov in živijo v malo večjih kletkah, kjer jih socializirajo. Pri starosti treh mesecev dobijo tetovaže v obe ušesi, v eno uho tetovirajo njihov datum skotitve, v drugo pa zaporedno številko iz registra. Zelo hitro jih začnejo spodbujati k teku in kmalu jih seznanijo z mehansko umetno vabo in z lovom nanjo. Naučijo jih štartati iz štartnega boksa in tega, da jih pri teku ne smejo zamotiti drugi psi ali okolica. Celotno obdobje treninga traja dve leti, nato pa ocenijo, kateri izmed njih so resnično toliko perspektivni, da lahko pretečejo celotno progo brez distrakcij v zadovoljivem času. Le tisti dovolj hitri dobijo licenco za tek. Vsi ostali, ki so prepočasni ali poškodovani, so žal višek, ki je usmrčen ali zavržen, v najboljšem primeru pa posvojen.
Greyhounde vzrejajo v tako velikem številu, ker so le redki rojeni zmagovalci. Da ne bo pomote, vsi greyhoundi so hitri, a žal so zato tudi povprečni. Le tisti, ki izstopajo iz povprečja in presegajo rezultate drugih, to pomeni, da lahko prinašajo denar, so v očeh tekaške industrije vredni življenja, vsaj za nekaj časa.
http://www.youtube.com/watch?v=sJepkYtZGps |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
bejbi
Boginja
Pridružen/-a: 28.01. 2009, 08:09
Prispevkov: 8129
|
| Objavljeno: 09 Apr 2010 10:07 Naslov sporočila: |
|
|
Objavljam še tu. Če kdo pozna koga in bi bil pripravljen pomagati, donirati.... mu bomo hvaležni iz dna duše.
Spoštovani posvojitelji in ljubitelji hrtov,
špansko zavetišče Scooby Medina, od koder prihajajo tudi nekateri naši posvojeni hrti, kliče na pomoč …
Vedno prepolno zavetišče se žal spopada z novo, skrajno resno težavo. Kot ste morda seznanjeni, se zavetišče vzdržuje zgolj z donacijami posameznikov, posvojiteljev ter vseh srčnih ljudi, ki jim ni vseeno. Z zbiranjem donacij s strani podobnih društev, kot je Hrtji Svet Slovenije, poskušajo nekako preživeti in omogočiti svojim začasnim prebivalcem kolikor toliko dostojno življenje, ter možnost za čim hitrejšo posvojitev in tako odhod v novo življenje.
Že tako težko prebijanje iz dneva v dan je v teh dneh še dodatno obremenila nova španska zakonodaja, ki je onemogočila dosedanji pritok prepotrebnega perutninskega mesa za vsakodnevno prehrano psov. Zavrženo meso s perutninskih farm se mora po novem takoj in dosledno uničiti, vsakršno posredovanje naprej, pa četudi kot redna oskrba zavetišč, je prepovedano. Tako postaja zavetišče Scobby Medina povsem odvisno od nakupa hrane za svojih trenutnih 300 prebivalcev, kar pa vsakodnevno predstavlja ogromen finančen zalogaj.
Stanje je resnično zaskrbljujoče in v kolikor zavetišče svojim začasno nameščenim psom, med katerimi je tudi veliko španskih hrtov (galgov), ne bo sposobno zagotoviti hrane, bodo prisiljeni v skrajno odločitev – evtanazijo psov, za posvojitev katerih ni zanimanja. Vse do sedaj so namreč z vso potrebno skrbjo vestno in lepo skrbeli za vse pse v zavetišču, tudi za tiste, za katere so vedeli, da jim bo težko najti posvojitelje in predvsem stalen dom. Vsi ti neželeni psi so pri njih našli varno namestitev in v zavetišču bivajo tudi že po par let. Sedaj pa je njihova prihodnost vprašljiva in zavetišče se ob pomanjkanju sredstev spopada s prisilno potrebo po humanem uspavanju živali...
Zato se z željo po pomoči psom v zavetišču Scooby Medina obračamo tudi na vse skrbnike in ljubitelje hrtov, s pozivom k skupnemu zbiranju prepotrebnih finančnih donacij za nakup hrane. Le tako bo zavetišče lahko še naprej opravljalo svoje poslanstvo in skrbelo za vse svoje pse; med njimi jih ogromno že čaka na posvojitev, tudi trije galgi, namenjeni v Slovenijo…
Žal so posvojitve hrtov samo drobna kapljica v pomoči prepolnim zavetiščem, ki pa nikakor ne zagotavljajo preživetja vseh pomoči potrebnih. Vseeno pa bi na tem mestu želeli ponoviti naš apel k razmisleku o posvojitvi španskega hrta, v kolikor vam razmere to le omogočajo.
Vsekakor pa vas vljudno pozivamo k pomoči preko zbiranja denarnih sredstev. Vsak še tako majhen znesek je dobrodošel in verjamemo, da bomo s skupnimi močmi zmogli situacijo spremeniti na bolje. Minimalno odrekanje par EUR na naši strani trenutno v Scobby Medina pripomore k novemu dnevu brez lakote za vse. In omogoča preživetje vse do takrat, ko društva in organizacije po Evropi uspemo najti nove in ljubeče domove za te zavržene pse ….
Vaše cenjene donacije so dobrodošle na računu društva:
Društvo HRTJI SVET Slovenije
Pod lipami 30, Celje
št. računa: 61000-0001714143 (Delavska hranilnica Maribor)
namen nakazila: donacija - Scooby Medina
Vse donacije bodo brez izjeme nakazane na račun zavetišča Scooby Medina, z namenom nakupa hrane. O poteku same akcije, višini zbranih sredstev ter posredovanju na pravi naslov vas bomo sprotno obveščali na našem forumu HRTJI SVET in na naši spletni strani www.hrtjisvet.org:
http://www.hrtjisvet.org/scooby_medina_brez_hrane.html
Iskrena hvala v imenu zavetišča Scooby Medina in v imenu rešenih hrtov, ki še čakajo na svoje nove domove. Trudimo se, verjamemo in upamo, da jim bo tudi z našo pomočjo uspelo dočakati svoj dan, ko bodo končno okusili vso srečo in ljubezen, ki si jo zaslužijo … Pomagajmo jim preživeti!
Ekipa društva HRTJI SVET Slovenije
_________________
HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
bejbi
Boginja
Pridružen/-a: 28.01. 2009, 08:09
Prispevkov: 8129
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
bejbi
Boginja
Pridružen/-a: 28.01. 2009, 08:09
Prispevkov: 8129
|
| Objavljeno: 02 Feb 2011 14:21 Naslov sporočila: |
|
|
A Greyhound's last words.
I lie on my side. I am dying.
A female blue-brindle Greyhound,
Living to run.
Speed was my gift from the gods.
The gift, a headlong dash to death.
Once I dreamed of running in an open field.
No muzzle, no pain, running freely.
I am in a field now.
Eighteen acres of death.
The bullet was meant for my brain.
To be a quick death. Painless.
The bullet entered my neck.
The pain rages...when will it end?
Will there be another bullet to speed my death?
No. Bullets are not to be wasted on dogs.
We were dollar signs.
Hurtling down the track.
Together a flash of colors:
Brindle, blue, black, red, white, fawn.
I was too slow to last.
Too slow to make it to age two.
A throw-away life.
When death comes I will not be alone.
There are scores of us. Thousands.
Brindle, blue, black, red, white, fawn.
We, who never knew an open field,
Have found our own field.
It is soaked with our blood.
Once I dreamed of being held in someone's arms.
Caressed, petted, loved.
All dreams are ended now in this field.
The darkness is taking me over.
Lime is thrown on my defeated, discarded body
My heart howls out ...
Let my dying matter,
Let my dying be the last.
The light dims out. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
