Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

bejbi · Boginja Pridružen/-a: 28.01. 2009, 08:09 Prispevkov: 8129

ZAKAJ PSI TULIJO?

Psi več lajajo kot volkovi ter redkeje tulijo in zavijajo. Ta razlika je v prvi vrsti posledica različnih pogojev, v katerih živijo domači psi in divji volkovi. Namen volčjega zavijanja je strnitev in povezava posameznih pripadnikov krdela za skupno akcijo. Volkovi najpogosteje tulijo zgodaj zvečer, preden se skupaj odpravijo na lov, in nato spet zgodaj zjutraj, preden se razidejo. Domači psi, ki dobivajo hrano od svojih gospodarjev, tako nimajo razloga, da bi čutili večjo potrebo »po krepitvi vezi v krdelu« (kar je poglavitna funkcija tuljenja).

Razpršenost pripadnikov krdela, zaradi katere volkovi tulijo, psi redkeje občutijo na tak način in se nato tudi redkeje oglašajo z zateglim zavijanjem. To se zgodi samo v primerih, kadar njihovo vsakdanje življenje pretrese tako usoden dogodek, kot je nasilna osamitev ali izključitev iz domačega okolja. Pes bo morda tedaj z zavijanjem izrazil svojo osamljenost, kar ima pravzaprav enako funkcijo kot tuljenje v skupinah. Sporočilo se v obeh primerih glasi: »jaz (mi) smo tukaj…kje ste vi?...pridite in se mi (nam) pridružite!« V divjini deluje takšno zavijanje na druge pripadnike krdela kot močan magnet, ki jih vabi naj se tudi oni pridružijo »pesmi svojega rodu«. Ljudje, ki se ne odzovejo zavijajočemu psu (tako, da se mu »ne pridružijo«), v njegovih očeh »zanemarjajo svojo dolžnost«.

Nekateri samci, ki v normalnih okoliščinah nikoli ne tulijo, znajo še kako zateglo in srce parajoče zavijati, kadar jih ljudje v obdobju parjenja neusmiljeno ločijo od privlačne samice. Tuljenje v tem primeru ni spolni signal, marveč ima drugačno družbeno obeležje. Njegovo osnovno sporočilo se glasi: »Pojdi z menoj- oziroma- Pridruži se mi!«

Sporočilo, ki se prenaša s tuljenjem, je tako močno in glasno, da so raziskovalci na terenu z oponašanjem glasov odraslih volkov lovili njihove mladiče. Varno skritim na drevesu jim je včasih uspelo zgolj z oponašanjem zavijajočih zvokov zvabiti volčiče iz njihovih skrivališč in jih pripraviti do tega, da so se hoteli pridružiti zavijajočim »živalim«.

Odraslih volkov ni bilo mogoče pretentati na enak način, zato pa ta ugotovitev razkrila nov pomemben element v sporočilu njihovega klicanja. Med dozorevanjem se vsak volk nauči prepoznati druge volkove zgolj po njihovem glasu. Celo znanstveniki, ki na terenu potrpežljivo preučujejo življenje volkov, se lahko sčasoma naučijo razlikovati posamezne pripadnike krdela, ki ga opazujejo. Gre za komaj opazne variacije v monotonem zaporedju glasov osnovne melodije tuljenja vsake posamezne živali, ko postane nekak njen osebni podpis.

Sporočilo torej govori: »To sem jaz. Pridi in se mi pridruži!« Celotno sporočilo pa lahko vsebuje še več pomenskih odtenkov.Nekateri dobri poznavalci volkov zatrjujejo, da sleherno tuljenje vsebuje tudi natančno obvestilo o razpoloženju volka, ki se oglaša. In ker je tuljenje bolj običajno na zunanjem robu ozemlja, ki ga obvladuje neko krdelo, njegovi pripadniki na ta način sporočajo drugim krdelom, da je neko določeno področje že zasedeno in da na njem živi organizirana skupina volkov. To dokazuje, da volčje tuljenje med drugim označuje tudi ozemeljsko pripadnost.

Po drugi strani je značilno, da se volkovi samotarji – tisti, ki jih je izgnalo lastno krdelo – s svojih oddaljenih kotov nikoli ne pridružijo skupinskemu tuljenju. Prav tako se niti ne poskušajo znova vključiti v svoje nekdanje krdelo. Ne glede na to pa se od časa do časa, kadar drugi volkovi molčijo, vendarle oglašajo sami zase. Če jim odgovorijo drugi volčji izobčenci, to pomeni, da se jim lahko pridružijo in nato skupaj na še nezasedenem ozemlju ustanovijo novo krdelo.

Če se zdaj vrnemo k domačim psom, nam je že laže razumljivo, zakaj so manj nagnjeni k tuljenju in zavijanju kot njihovi divji bratranci. Urejeno družbeno okolje, v katerem živijo, jih k temu ne sili. Toda, če kužki odraščajo v večjih skupinah, v katerih velja podobna organizacija kot v divjem volčjem tropu, se bodo prej ali slej gotovo začeli sporazumevati tudi s tuljenjem. To lahko potrdijo mnogi poklicni vzreditelji psov. Po vsej verjetnosti bodo tulili tudi na samem zaprti in od doma pregnani psi, ki postanejo samotni potepuhi, pa tudi samci, ki jih v času parjenja ne pustijo k samicam. Odraslih domačih psov, ki so vajeni živeti v varnem okrilju skrbnih lastnikov in njihovih družin, pa kratko malo nič ne spodbuja k takšnemu najsrhljivejšemu izražanju tesnobe.

Ob vseh teh primerih moramo nazadnje omeniti tudi malce smešno izjemo – pse muzikalnih družin. V časih, ko še nismo poznali televizije in so v mnogih družinah gojili večerno petje, so njihovi psi včasih narobe razumeli početje svojih gospodarjev. Mislili so, da hočejo s svojimi neobičajnimi glasovi »zbrati vse pripadnike krdela k skupnemu muziciranju«. Ko so se domači ljubljenci odzvali temu klicu in so z nazaj nagnjeno glavo na ves glas pritegnili »zavijanju« drugih članov domačega »krdela«, so bili gotovo nemalo zbegani spričo praviloma odklonilnega odziva, ki so ga sprožili s svojim sodelovanjem.

bejbi · Boginja Pridružen/-a: 28.01. 2009, 08:09 Prispevkov: 8129

ZAKAJ PES MAHA Z REPOM?

Pogosto slišimo, tako od laikov kot od strokovnjakov, da pes, ki maha z repom, na ta način pokaže svojo prijateljsko naklonjenost. Toda temu ni tako. Enako se zmotimo, ko mislimo, da mačke z mahajočim repom izražajo nejevoljo in jezo. Obema živalskima vrstama (psom in mačkam) je v tem trenutku skupno eno čustvo. To je stanje notranjega konflikta. To navsezadnje velja tudi za skoraj vse druge sem-in-tja gibe v živalskem sporazumevanju.

Kadar je žival tako razdvojena, se počuti, kot da bi jo hkrati vleklo v dve nasprotni strani. Rada bi šla naprej in bi se prav tako rada tudi umaknila, rada bi šla v levo in ob enem tudi v desno. Ker ena želja izključuje drugo, žival ostane na mestu in pri tem čuti naraščajočo napetost. Zato se začne njeno telo ali del telesa premikati sem in tja oziroma naprej in nazaj. To pomeni, da za trenutek prisluhne eni želji, se ustavi in se takoj nato obrne v nasprotno smer. Takšno notranje nihanje pokaže različne znake telesne govorice pri različnih živalih. Nekatere zvijajo vratove, se majajo ali stresajo z glavo, druge poplesujejo, se prestopajo ali počepajo, tretje se vrtijo na mestu, kopljejo s kopiti, ostro tolčejo z repom ali – tako kot je dobro znano pri mačkah in psih – z njim živahno mahajo.

Kaj se pravzaprav dogaja v glavi psa, ki na videz prijazno mahlja z repom ? Takšna žival bi pravzaprav rada ostala tam, kjer je, in obenem odšla stran. Želja po umiku je lahko razumljiva – je posledica strahu – medtem ko je nasprotna želja bolj zapletena. Pri tem niti ne gre za en sam, temveč za več različnih impulzov. Pes bi rad ostal morda zato, ker je lačen, ker je po naravi krotek ali bojevit, lahko pa tudi zaradi kakšnega drugega razloga. To pomeni, da mahanje z repom ni reakcija z enim samim pomenom. Je znak, ki pa ga je potrebno razumeti v tesni zvezi z drugimi sočasnimi dejanji. Oglejmo si nekaj zgovornih primerov, ki bodo pomagali razložiti ta pojav!

Dokler so pasji mladiči še zelo majhni, ne mahajo z repom. Najzgodnejši primer so odkrili pri sedemnajst dni starem kužku, kar pa je bilo zelo nenavadno. Med en mesec starimi mladiči jih približno polovica že maha z repkom, medtem ko se ta lastnost v celoti razvije pri devetinštirideset dni starih psičkih. (To je seveda povprečje, saj so pri različnih pasmah mogoča tudi znatna odstopanja.) Do mahanja z repkom pride najprej med hranjenjem pri materinih seskih. Ko se po prerivanju zvrstijo ob njenem trebuhu in začno sesati, obenem začnejo nadvse živahno mahati z repki. Kar sama od sebe se ponuja enostavna razlaga. Mladički s takšnim vedenjem izražajo »zadovoljstvo« in »ugodje«. Vendar temu ni tako! Kajti ob tem se oglašajo pomisleki, kot na primer: zakaj se mahanje z repki ne pokaže že prej, recimo pri dva tedna starih psičkih ? Saj že tedaj čutijo enako potrebo po mleku, pa tudi repke imajo dovolj razvite; kaj torej manjka?

Odgovor je v porajajočem se boju med mladiči. Pri dveh tednih se stiskajo skupaj zaradi toplote in občutka varnosti ter ne čutijo potrebe po medsebojnem tekmovanju. Ta se pojavi pri šestih ali sedmih tednih – hkrati z živahnim mahanjem z repkom. To kaže, da so psički dosegli razvojno stopnjo, za katero je značilno neusmiljeno prerivanje in ruvanje za boljši prostor pri materinih seskih. Ker hitro rastejo, se med sesanjem nenehoma zadevajo in suvajo s telesi. Zaradi tega postajajo čedalje bolj razdražljivi in popadljivi. Vse to v njih poraja strah, ki pa ga vedno znova premaga potreba po hrani. Med sesanjem pride do konflikta med lakoto in strahom. Radi bi ostali pri seskih, hkrati pa ne bi radi bili preblizu svojih vrstnikov. Ta konflikt je torej razlog, da začnejo psi neko svoje posebno razpoloženje izražati z mahanjem z repom.

Podobne razmere nastajajo tudi v primeru, kadar mladiči prosjačijo za hrano pri odraslih živalih. Ko se psiček približa gobcu odraslega psa, da bi mu ta prepustil kakšen grižljaj, se pojavi enak konflikt. Mladič je prisiljen priti v neposredno bližino druge živali.

Pozneje, že po ločitvi, ko se kužki iz istega legla srečujejo kot odrasle živali, je mahanje z repom samo še dodaten znak, ki sodi k obnavljanju stikov. Sočasno se začneta oglašati prijateljska naklonjenost in zaskrbljenost, kar vodi v čustven konflikt. Mahanje z repom spremlja tudi spolno zbliževanje, pri katerem sta hkrati navzoča privlačnost in strah. Takšno vedenje pa je prav tako značilno tudi za napadalno razpoložene pse. Z repom mahajoča žival je namreč razdražena in sovražna ter ob enem prestrašena.

Mahanje z repom ni zmeraj enako izrazito. Pri bolj pohlevnih in boječih živalih so mahljaji ohlapni in dolgi, pri bojevitih in napadalnih psih pa kratki in odsekani. Bolj ko se počutijo podrejene, niže povešajo svoje repe, in bolj ko so samozavestni bolj pokonci jih dvigujejo.

In če je vse to zlahka mogoče odkriti z opazovanjem psov (ali volkov) se zastavlja vprašanje, zakaj se je tako zelo razširilo zmotno prepričanje, da je mahanje z repom znamenje prijateljske naklonjenosti? Razlog za ta nesporazum tiči v dejstvu, da so nam ljudem veliko bolj domači prizori druženja človeka s psom, kot pa razmerja med samimi psi. Če imamo več psov, so navadno ves čas skupaj, mi pa se od njih vsak dan nekajkrat ločimo in se nato k njim spet vračamo. Vedno znova imamo torej pred očmi podobo krotkega, ljubeznivega psa, ki veselo pozdravlja gospodarja ali gospodarico, v katerem vidi vodilnega člana svojega »krdela«. V teh trenutkih v živali prevladuje prijateljsko razpoloženje in vznemirjenje, ker spet vidi vodjo »krdela«. Njeno veselje pa se meša tudi z zaskrbljenostjo, kar je dovolj, da sproži konflikten odziv – mahanje z repom.

Ljudje se seveda neradi sprijaznimo s takšnim spoznanjem, saj nam veliko bolj godi predstava, da psi do nas čutijo le ljubezen. Že misel, da bi se nas utegnili tudi bati, se nam zdi neutemeljena in tuja. Toda pomislimo na svojo velikost – višino zravnanega odraslega človeka – v primerjavi s srednje velikim psom. Nad njim stojimo kot mogočni stolpi, kar je dovolj, da se počuti ogroženega. Če dodamo, da pse prekašamo tudi v mnogih drugih ozirih in da so pravzaprav v celoti odvisni od nas, se nam najbrž zdi že bolj razumljivo, da do nas gojijo različna čustva.

Kakor vse kaže, ima poleg omenjenih znakov mahanje z repom še eno funkcijo. Pospešuje izločanje določenih vonjav, ki so pomembne za sporazumevanje med psi samimi. Ljudje si tudi to le težko predstavljamo, saj sveta ne moremo doživljati s pasjega zornega kota. Vsekakor pa ima vsak pes svoj poseben vonj, ki ga izloča iz analnih žlez. Krčevito in močno mahanje z repom učinkuje tako, da mišice ritmično pritiskajo na te žleze. Če samozavesten pes hitro maha z visoko kvišku dvignjenim repom, kar je značilno za zaupljive živali, se s tem zelo poveča njihovo izločanje. Naši nosovi so premalo občutljivi, da bi mogli zaznati vse te odtenke, zato pa so ti toliko bolj zgovorni za živali v okviru njihovega sporazumevanja. Torej še en razlog več, da ima preprosto, z notranjimi konflikti sproženo gibanje mahajočega repa tako zelo pomembno vlogo v družabnem življenju pasjega rodu.

bejbi · Boginja Pridružen/-a: 28.01. 2009, 08:09 Prispevkov: 8129

ZAKAJ PSI SOPEJO?

Ljudje začnemo sunkovito loviti sapo že, če stečemo za avtobusom, vendar pa se ne zasopemo tolikokrat kot psi. Pes lahko začne sopihati, ne da bi se pred tem sploh premaknil. Če mu postane vroče, kratko malo na široko odpre gobec, pomoli ven jezik in začne hitro globoko sopsti. To vsi zelo dobro poznamo. Medtem ko tako sunkovito diha, nenehno vlaži svoj dolg jezik. S tem pospešuje izhlapevanje, to pa je osnova za delovanje ohlajevalnega mehanizma. Kadar je psu vroče, pije več kot običajno, saj potrebuje dodatno tekočino za sprotno vlaženje jezika. Če ne bi imel te posebne sposobnosti, bi mnogi psi poginili, ker bi jim zaradi pregrevanja organizma odpovedalo srce.

Zakaj psi potrebujejo pra tak mehanizem za uravnavanje svoje telesne temperature? Odgovor tiči v zgradbi njihove kože. Psi imajo znojnice samo na podplatnih blazinicah. Ljudje se lahko hitro ohladimo s pospešenim znojenjem, psi pa te možnosti nimajo.

Vsekakor je zanimivo, da so si tri človeku najbližje živalske vrste, konj, mačke in psi, razvile različne metode ohlajanja, kadar jim je vroče. Konji se, tako kot mi, obilno potijo; mačke se na vso moč ližejo po vse telesu, pri čemer slina, s katero si vlažijo dlako, deluje kot hladilno sredstvo; in psi, kakor vidimo, sunkovito sopejo.

Odgovor na vprašanje, zakaj se je pri psih in vsem njihovem sorodstvu razvil takšen način prilagajanja visokim temperaturam, je vsekakor tesno povezan z dejstvom, da so imeli njihovi predniki zelo debele in tople kožuhe. V časih, ko so se iz njih razvili predhodniki današnjih psov, je bilo zanje očitno pomembnejše, da so pozimi lahko prenašali leden mraz, kot pa, da jim poleti ni bilo prevroče. Le malo možnosti je bilo, da bi s površine kože skozi tako gosto in dolgo dlako prodrlo dovolj znoja, ki bi z izhlapevanjem uravnaval telesno temperaturo živali. Znojne žleze so postale odveč in so sčasoma zakrnele.

Mnoge današnje pasme psov so sicer pokrite s tanjšim kožuhom, tako da bi marsikdo utegnil pomisliti, da bi se pri njih ob vročih popoldnevih znova lahko pojavilo znojenje, vendar pa genetske spremembe v koži, ki so se pojavile kot posledica nepotrebnosti znojenja, ne omogočajo takšne re-evolucije. Celo mehiški goli pes, pri katerem bi znojenje prav lahko opravljalo ohlajevalno funkcijo, ima tudi ob najbolj vročih dneh presenetljivo suho kožo. Telesna temperatura teh nenavadnih psov naj bi se v posebnih okoliščinah dvignila do 40°C (namesto običajne temperature 38,5 do 39°C), vendar pa zadnji poskusi te domneve niso potrdili. Izkazalo se je, da ima mehiški goli pes povsem enako telesno temperaturo kot drugi psi, le da daje dotik z njegovo kožo občutek, da je toplejša. Pravijo, da so predniki današnjih Mehičanov vzgojili to pasmo psov zato, ker so jih v hladnih nočeh lahko uporabljali kot žive vodne grelce. Glede na to, da se ne potijo in da je njihova normalna telesna temperatura nekoliko višja od človeške, se v takšni vlogi zagotovo imenitno obnesejo.

bejbi · Boginja Pridružen/-a: 28.01. 2009, 08:09 Prispevkov: 8129

ZAKAJ PSI DVIGUJEJO ZADNJO TACO?

Splošno znano dejstvo je, da je pri samcih vseh pasjih pasem uriniranje veliko več kot zgolj odvajanje odvečnih snovi iz telesa. Med vsakim sprehodom namenjajo največji del svoje pozornosti branju kemičnih znakov, ki so jih mnogi drugi samci, dvigajoč svoje noge, zapustili na najrazličnejših krajih in prostorih na njihovem domačem področju. Enako radovedno in zbrano ovohavajo vsako drevo, hišni vogal ali podstavek obcestne svetilke. Potem ko pozorno preberejo sporočila drugih psov, še sami dvignejo nogo in dodajo svoje znamenje, ki z močnim vonjem prekrije vsa prejšnja.

Dokler so še mladiči, tako samčki kot samičke, pri opravljanju potrebe počepnejo. V obdobju pubertete, ko dosežejo starost osmih ali devetih mesecev, začnejo moški mladiči posnemati odrasle samce, ki preden spustijo curek seča, dvignejo eno od obeh zadnjih nog. To nogo držijo togo stran od sebe, telo pa nagnjeno tako, da seč ne steče naravnost navzdol proti tlom, temveč se v curku usmeri poševno proti drevesu ali kakšni drugi pokončni stvari. Potreba po takšnem ravnanju je tako močna, da psu med drugim sprehodom lahko celo zmanjka seča in se nenadoma ne more več »podpisovati«. Če pride do tega, niso nič nenavadnega prizori, ko si psi na vse pretege prizadevajo iztisniti iz sebe vsaj še nekaj kapljic za svojo »vizitko«. Tudi če je njihov mehur že do kraja prazen, še naprej dvigujejo zadnjo nogo. Ta obred se je ob potrebi po izločanju odvečne telesne tekočine razvil v povsem neodvisno dejavnost. Neodvisno, kar je še posebej zanimivo, tudi od moškosti samcev. Psi, ki so bili kastrirani pred puberteto, začnejo v tem obdobju dvigovati nogo prav tako kot spolno aktivni samci.

Čeprav gre za dejavnost, ki je značilna samo za odrasle samce, je očitno, da ni odvisna od navzočnosti moškega spolnega hormona testosterona, kakor bi bilo pričakovati. Kljub temu pa je povsem zanesljivo, da psi s takšnim vedenjem izražajo svoje spolno razpoloženje, saj se spolni hormoni izločajo skupaj s sečem. Obenem pa samci iz stranskih žlez izločajo čisto poseben, tako rekoč oseben izloček, ki v seču deluje kot nezamenljiva osebna izkaznica.

Poznamo tri razloge, zaradi katerih samci dvigujejo noge, namesto da bi pri opravljanju potrebe počepnili, tako kot to počnejo samice.

Prvi in bržkone najpomembnejši razlog je potreba, da ostane sporočilo , ki ga vsebuje samčev vonj, kar najdlje sveže in razločno. Na tleh, še posebej na zemlji, bi bilo veliko bolj izpostavljeno najrazličnejšim vplivom, ki bi ga kmalu zabrisali. Zato ga pes »obesi« na pokončno stvar.

Drugič: na ta način je sporočilo v vonju »zapisano« bliže višini smrčka drugih samcev, tako da ga laže zaznajo in razberejo.

In tretjič: pomaga obveščati druge pse ter jih opominja, da se na zaznamovanem mestu tudi sami »podpišejo«. Tako psi mnogokrat stečejo tudi k zelo oddaljenemu samotnemu kamnu ali drevesu, samo da bi ga ovohali in dvignili nogo. Ali z drugimi besedami – kolikor je obcestnih kamnov ali mejnikov, toliko je tudi prostorov, na katerih je mogoče naleteti na takšna pasja sporočila.

Sistem označevanja in sporočanja s sečem, ki se je razvil med samci, lahko mimogrede pomaga slehernemu pripadniku pasjega rodu, da že na daleč ugotovi spol drugega psa. Izda ga položaj njegovega telesa v trenutku, ko se ustavi, da bi uriniral. Ta informacija lahko vpliva na opazovalčevo odločitev, ali se bo prišleku približal ali ne.

Kakšna so natančnejša sporočila, posredovanja s kapljicami seča na izbranem obcestnem kamnu? Strokovnjaki omenjajo različne možnosti in najbrž so vse po vrsti pravilne. Po mnenju nekaterih pes to sporočilo namenja samemu sebi. S spuščanjem svojega osebnega znamenja vse na okoli nadzoruje in vedno znova označuje področje, ki ga ima za svoje. Tudi če se od nekod vrne, zavoha najprej sebe in po tem ve, da se je spet znašel na domačem ozemlju. Tudi mi se v svojih domovih počutimo doma zato, ker smo obdani s kopico predmetov in najrazličnejše šare, ki nam je pri srcu. Pes se podobno počuti potem, ko na vseh koncih svojega ozemlja z nekaj močno dišečimi kapljicami seča označi, da gre za njegovo »lastnino«.

Druga teorija govori, da je sporočilo skrito v vonju, namenjeno drugim psom. Iz njega naj bi razbrali, da je na določenem ozemlju doma natanko določen pes. Služi lahko tudi kot poziv k spolni združitvi ali kot opozorilo drugim živalim, naj se ne približujejo. Nekateri strokovnjaki nasprotujejo tej ideji, češ da samce taka sporočila privlačijo in se jim nikoli ne izognejo niti iz strahu pred njimi ne zbežijo. Vendar pa dejstvo, da ti znaki ne predstavljajo neposredne grožnje, nikakor ne pomeni, da prišleki prezrejo, da je ozemlje, na katerem so se znašli že »zasedeno«.

Po tretji teoriji, ki je pravzaprav samo preoblikovana prejšnja ideja, naj bi bistvo označevanja z vonjem tičalo v časovni razdelitvi prostora. Če živijo skupine psov v divjini v neposredni bližini in se izogibajo medsebojnim bojem, jim je v veliko pomoč, če vedo, kako in kje se gibljejo sosednje skupine. Spričo dejstva, da je intenzivnost in kakovost z vonjem izraženih znamenj odvisna od tega, koliko so sveža, je po njih mogoče sklepati, kako pogosto drugi psi nadzorujejo svoje ozemlje. Delitev prostora v določenih časovnih presledkih je tako povsem mogoča – seveda če gre za skupine, ki se raje izogibajo ena drugi, namesto da bi tvegale nevarnost krvavih medsebojnih obračunov.

Opazovanje prosto tekajočih vaških psov je pokazalo, da potrebujejo vsak dan najmanj dve ali tri ure, da pregledajo vsa zaznamovana mesta na svojem ozemlju. To pomeni, da iz dneva v dan pretečejo po več deset kilometrov. Ustavijo se pri slehernem obcestnem kamnu ali drevesu, ga pozorno ovohajo in preberejo najnovejše sporočilo o njem. Pes je na ta način porabil večji del časa in energije. Obenem si je izoblikoval tudi zelo natančen »pasji zemljevid« svojega območja, kar mu je zagotavljalo ves čas sveže podatke o številu in spolu psov v bližini, o njihovem gibanju, spolnem razpoloženju ter identiteti.

Glede samic je na splošno razširjeno prepričanje, da nikoli ne dvignejo zadnje noge, kar po povsem vendarle ne drži. Približno četrtina psic namreč med uriniranjem dvigne nogo, vendar pa to storijo drugače kot samci. Ko dvignejo nogo samo nekoliko privzdignejo zadek in se ne nagnejo v eno ali drugo stran, zaradi tega seč praviloma odteče navpično navzdol, namesto da bi v curku dosegel višje površine. Nekatere psice pa so kos tudi tej težavi. Prav nerodno ritensko se približajo kamnu, deblu ali zidu in se z obema zadnjima nogama povzpnejo nanj oziroma uprejo obenj. Izjemoma pa se tudi samice naučijo na enak način dvigovati nogo kot samci.

bejbi · Boginja Pridružen/-a: 28.01. 2009, 08:09 Prispevkov: 8129

ZAKAJ PSI PO ODVAJANJU GREBEJO PO TLEH?

Vsak lastnik psa je gotovo že opazil, da žival – še posebej samica- opravljanje velike potrebe zaključi z nekaj intenzivnimi gibi, ki so še najbolj podobni grebenju po zemlji. Nekoliko se odmakne od kupčka iztrebkov in nato, preden se oddalji, z odločnimi, nazaj usmerjenimi sunki sprednjih in še posebej zadnjih nog nekajkrat zaporedoma popraska po tleh, kot da bi hotela svoje izločke zagrebsti. Včasih smo opisanemu vedenju priča tudi po uriniranju, vendar pa so takšni prizori manj pogosti. Prvotna razlaga tega pojava izhaja iz prepričanja, da gre za preostanek navad nekdanjega divjega prednika današnjega psa, ki naj bi, tako kot mačke, zakopaval svoje iztrebke.

Zagovorniki te teorije so menili, da se je z udomačitvijo psa sčasoma zmanjšala potreba po takšnem ravnanju, dokler se ni spremenila v nekoristno oponašanje svoj čas higieničnega postopka. Toda to prepričanje je zmotno, saj je novejše opazovanje v divjimi živečih volkov pokazalo, da se vedejo enako kot psi, kar seveda ne potrjuje teorije o spreminjanju navad z udomačevanjem. Drugo mnenje govori, da psi s praskanjem pravzaprav poskušajo raztresti in razmazati svoje iztrebke, da bi tako še razširili področje, ki ga označujejo s svojim osebnim vonjem. Nekatere živalske vrste, kot na primer povodni konji, namreč prav uživajo v razmetavanju izločkov , pri čemer si v veliki meri pomagajo s ploskimi repi. Psi se med grebenjem po tleh z nogami zelo približajo svojim iztrebkom, vendar dobro pazijo, da se jih ne bi dotaknili. Ta ugotovitev dopušča dve možni razlagi. Prvič, pri opazovanju volkov v naravnem okolju se je izkazalo, da po opravljeni potrebi tako divje grebejo po zemlji, da razmečejo grudice prsti tudi nekaj metrov daleč. Na ta način dosežejo, da prostor zaznamujejo z vonjem svojih iztrebkov pa tudi vidno. Psi, ki grebejo po kamnitem mestnem tlaku ali asfaltnem pločniku , po katerem vsak dan stopa nič koliko nog, seveda nimajo dosti možnosti , da bi za seboj pustili razločno vidna znamenja; imajo pač smolo.

V bolj naravnih okoliščinah so seveda sledovi pasjih krempljev bolj opazni. In drugič.Kot poudarjajo nekateri, imajo psi zares delujoče znojne žleze samo med prsti na nogah. Z grebenjem po tleh naj bi vonju, ki ga širijo sveži iztrebki, dodali še drugi osebni vonj. Ta ideja ni videti kdo ve kako prepričljiva, saj lahko tudi človek razločno zavoha bližino pasjih iztrebkov. Dotlej pa še nikomur ni uspelo zaznati vonja njihovega znoja.Kljub temu je pri psih, katerih svet je poln najrazličnejših vonjav, docela mogoče, da takšna dodatna oblika označevanja vendarle vsebuje neko posebno sporočilo drugim pripadnikom njihove vrste. V tem lahko navsezadnje vidimo še eno razlago za njihovo do obsedenosti prignano potrebo po gibanju oziroma po sprehodih. Po vsej verjetnosti pa igrata svojo vlogo oba dejavnika – tako označevanje z vonjem kot z vidnimi znamenji, še posebej, če jih ima pes možnost izraziti v naravnem okolju.

bejbi · Boginja Pridružen/-a: 28.01. 2009, 08:09 Prispevkov: 8129

ZAKAJ PSI LAJAJO?

Po splošno razširjenem zmotnem prepričanju psi lajajo zato, da bi nas prestrašili. In če je morda videti, da pes z glasnim laježem naznanja, da vas bo zdaj zdaj napadel, je ta domneva prav tako zgrešena. Lajež je pasji opozorilni klic, namenjen vsem članom tropa, oz. človeku, ki mu ta pes pripada.

V lajanju tiči sporočilo: »Tukaj se dogaja nekaj nenavadnega. Bodite pripravljeni!« V divjem naravnem okolju ima takšen preplah dva pomena. Mladiče opozarja, naj si nemudoma poiščejo varno zavetje in se skrijejo, odrasle živali pa poziva, naj se zberejo za skupno akcijo. Gre torej za opozorilo z enakim pomenom, kot ga imajo za človeka bitje plati zvona, udarjanje na gong ali trobljenje v rog. S tem so stražarji naznanjali, da se nekdo približuje mestnim vratom. Sam preplah sicer ni povedal, ali prihaja sovražnik ali prijatelj, pozival pa je k nujnim varnostnim ukrepom. Glasen pasji lajež torej lahko pomeni pozdrav prihajajočemu gospodarju, pa tudi sporočilo, da je v hišo vdrl vlomilec. Šele ko pes ugotovi kdo je prišlek, neha lajati in ga začne prijateljsko pozdravljati ali pa ga divje napade.

Kadar pes zares napada, ne, da od sebe niti najmanjšega glasu. Odločno in brez strahu plane naravnost na nasprotnika in ga popade z zobmi. Urjenje policijskih psov za lov na bežeče zločince je v tem pogledu zelo zgovorno. Ko človek z debelo obloženimi rokami –da ga pes ne bi mogel raniti- steče čez polje in za njim spustijo policijskega psa, ni slišati niti lajanja niti renčanja, sploh nikakršnega glasu. Neslišni naskok se konča s tem, da pes zasadi zobe v povito in dobro zavarovano begunčevo roko ter trdno stisne svoje močne čeljusti.

Enako se vede tudi bežeči pes. Na vse pretege si prizadeva, da bi se čimbolj neslišno in čim hitreje oddaljil iz nevarnega območja. Kadarkoli se pes oglasi, je to v bistvu znamenje konflikta ali strahu. Dobro znano dejstvo, da psi ob napadih skoraj zmeraj grozeče renčijo, torej ne pomeni nič drugega kot to, da je tudi najbolj razdražene živali navadno vsaj malo strah. Primeri policijskih psov, ki napadajo brez obotavljanja in tudi brez glasu, so prej izjema kot pravilo. Renčanje z le nekoliko dvignjenimi ustnicami, toliko, da se pokažejo zobje – je značilno za pse, ki so zelo napadalni in le neznatno prestrašeni.

Kanček strahu je torej tisto, zaradi česar psi največkrat ne napadajo molče, temveč s pridušenim renčanjem. To pa še zdaleč ne pomeni, da bi se smeli z njimi šaliti. Razlog za napad je pri njih še zmeraj veliko močnejši kot razlog za umik. Renčeči psi so nočna mora mnogih poštarjev.

Z naraščanjem strahu se stopnjuje tudi glasnost renčanja. Pes, ki glasno renči, je za spoznanje bolj prestrašen, kot tisti, ki pridušeno golči. Tveganje, da bo napadel, pa ostaja še naprej zelo veliko. Renčeči pes je morda bolj osredotočen na obrambo, vendar pa je v njem še zmeraj dovolj napadalnosti, ki lahko vsak trenutek prekipi in sproži silovit napad.

Kadar se tehtnica prevesi in začne prevladovati strah, se renčanje kmalu spremeni v lajanje. Ta prehod je navadno trenuten in se nato večkrat ponovi: renčanje- lajež, renčanje-lajež. Sporočilo takšnega negotovega psa se glasi nekako tako: »Najraje bi te napadel (renčanje), vendar bom poklical na pomoč (lajež)« .

V primeru, če je strah vedno večji in nazadnje v možganih vznemirjenega psa prevlada nad napadalnostjo, žival neha renčati in kazati zobe; oglaša se samo še z glasnim, ponavljajočim se lajanjem. Ta hrup lahko traja zelo dolgo in postane nadvse neprijeten. Utihne šele takrat, ko ni več razloga, ki ga je sprožil, ali, ko pripadnik človeškega »krdela« pride pogledat, kaj se dogaja.

Za lajanje domačega psa je posebej značilno, da se ponavlja v neenakomernih presledkih, podobnih strojničnim rafalom: vau-vau-vau... vau-vau-vau-vau-vau... vau... vau-vau-vau, in tako naprej; poleg tega je lahko zelo glasno in dolgotrajno. To lastnost dolgujemo deset tisočletni selektivni vzreji psov in ne morda nekemu divjemu predniku današnje domače živali. Tudi volkovi lajajo, a če se že oglašajo na ta način, so veliko manj prepričljivi. Če jih boste imeli kdaj priložnost slišati, boste takoj ugotovili zakaj gre, vendar boste komaj verjeli, da imajo te strah vzbujajoče zveri v primerjavi s psi tako medel glas. Volčji lajež namreč ni glasen ne pogost in je zmeraj samo eno zložen. Najlažje ga označimo kot odsekan zvok »vuff«. Običajno se ponovi večkrat, vendar nikoli ne doseže predirljivega »strojničnega ognja«, značilnega za njegove udomačene sorodnike.

Znanstveniki, ki so opazovali volkove, so se dokopali do presenetljivega spoznanja. Volkovi, ki so živeli v bližini domačih psov, so se od njih sčasoma naučili glasno lajati. To odkritje torej dokazuje, da prehod od pridušenega volčjega »vuff« do predirljivega laježa sploh ni kdove kako težak. Ne glede na tako očitno zmožnost za učenje pa je zelo verjetno, da je človek že pred več stoletji, v zgodnjem obdobju udomačevanja psov, zavestno poskrbel za razmeroma hitro selekcijo oziroma razvoj psov, ki so z glasnim laježem opozarjali na vlomilce in druge nevarnosti. Izmed medlo bevskajočih volčičev so izbirali živali z najmočnejšim glasom in nato nadaljevali z razmnoževanjem njihovih najglasnejših potomcev, dokler razvoj vrste ni pripeljal do današnjega hrupnega psa čuvaja.

Danes imajo skoraj vse pasme psov genetske zasnove, da lahko lajajo; nekatere seveda bolj gromko in predirljivo kot druge. Kolikor je znano, se je samo basenji ali afriški ne lajajoči pes popolnoma izognil tej značilni potezi. Ta posebna pasma majhnih, tihih lovskih psov se je pojavila pred več kot pet tisoč leti v starem Egiptu; v vsem tem dolgem času ji, razumljivo, nikoli niso zaupali sloge domačega psa čuvaja.

Če naposled strnemo vse te ugotovitve, lahko zapišemo, da je v starem pregovoru, »pes, ki laja, ne grize«, veliko resnice. Kajti psi, ki lajajo, niso zmeraj dovolj pogumni, da bi tudi ugriznili, medtem ko pes, ki popade svojega nasprotnika, navadno ne čuti potrebe, da bi z lajanjem dvignil preplah oz. poskušal priklicati pomoč.

bejbi · Boginja Pridružen/-a: 28.01. 2009, 08:09 Prispevkov: 8129

ZAKAJ SAMCEM GODI PRASKANJE PO PRSIH?

Neka ugledna poznavalka psov je nekoč spravila v divji krohot množico televizijskih gledalcev, ki so spremljali njeno oddajo, ko je izjavila, da je izjemno pomembno , da od časa do časa psa popraskamo med sprednjima nogama. S temi besedami je imela seveda v mislih najboljši način, s katerim človek lahko doseže, da bo njegov dotik psu prijeten. Pravzaprav poznamo sedem različnih načinov vzpostavljanja prijateljskih in prijetnih telesnih stikov s psi. Pri tem pa mora človek upoštevati , da je pri teh stikih lahko tudi kaj motečega , čeprav tega ne opazimo.

Praskanje po prsih in med sprednjima nogama povzroča vsem samcem veliko ugodje. Razloga za to ni kdo ve kako težko odkriti. Kadar se med parjenjem samec povzpne na samico, se sočasno s sunkovitim premikanjem svoje medenice v enakem ritmu s prsmi drgne ob njen hrbet. Če ga torej z roko podrgnemo med sprednjima nogama, se v njegovi podzavesti samodejno oglasi zvonec sladostrastnega uživanja. Ta posebna oblika telesnega stika je zato še posebej učinkovita, če hočemo svojega psa pohvaliti ali nagraditi.

Vsem psom očitno godi tudi ščegetanje ali praskanje za ušesi. Tudi ti dotiki so posredno povezani s spolnim vedenjem. Predstavljajo oblizovanje, ovohavanje in grizljanje uhljev, ki so pomembne sestavine dvorjenja.

Poznavalci psov vedo, da z igro razpoloženega psa z nežnim odrivanjem še bolj razvnamejo, saj se na ta način človek nehote vključi v igro. Pes takoj skoči nazaj in nas prisili, da ga znova še nekoliko odločneje odrinemo. Igra se tako nadaljuje z igrivim grizljanjem, pri čemer pes z nežnim stiskanjem svojih čeljusti grize našo roko. Dovoli nam, da ga praskamo po vratu in bradi. Če so gibi in prijemi z obeh strani enako nežni je takšno igrivo vzajemno spodbujanje imeniten način za utrjevanje vezi med psom in njegovim lastnikom. Enako velja tudi za odnose med mladimi psički.

Božanje oziroma trepljanje je bržkone najbolj razširjena oblika telesnih stikov med živaljo in človekom. Za nas ima božanje čisto poseben pomen, saj se na tak način dotikamo med prijateljskim objemanjem ali kadar izkazujemo ljubezen pripadnikom naše lastne vrste. Če torej pobožamo ali potrepljamo psa, nam to nezavedno daje občutek, da smo intimni s prijateljem, ki nam je zelo blizu. Psu pa takšna nagrada pomeni nekaj drugega. Kaj – glede na to, da si psi med seboj ne izkazujejo naklonjenosti z božanjem po hrbtu? Kaže, da si psi trepljanje razlagajo kot navezovanje stika s suvanjem in drezanjem. To spominja na vedenje mladičev, ki se razporejajo pred materinimi seski, pri čemer se med njimi oblikuje razmerje nad – oziroma podrejenosti. Za naše domače ljubljenčke je tak stik torej predvsem izraz velikega priznanja. Naše ravnanje razumejo kot priznavanje podrejenosti, a ker hkrati vedo, da smo nedvomno dominantni člani njihovega »krdela«, si tako nastalo situacijo lahko razlagajo samo na en način – kot spodbujanje in hrabrenje. Na enak način včasih ravnajo tudi »močnejši« psi, kadar hočejo s hlinjeno podrejenostjo opogumiti bolj plašne, na družbeni lestvici nižje uvrščene pse.

Psi z dolgo svileno dlako nas včasih pripravijo do tega, da prijateljsko trepljanje zamenjamo z nežnim glajenjem , kot da bi imeli opraviti z mačko in ne s psom. Tak stik je mehkejši in bolj prožen. V živali lahko zbudi spomin na najzgodnejše življenjsko obdobje in pogoste dotike velikega materinega jezika.

Otroci še posebej radi ljubkujejo pse, ti pa pri tem kažejo izjemno strpnost in potrpežljivost. Razlog, zaradi katerega tako brez zadržkov sprejemajo to vrsto stikov, je znova v spominu na čas, ko so se tudi sami kot nebogljeni kužki stiskali skupaj da bi se ogreli. Velikansko telo njihove matere jim je dajalo občutek varnosti.

Mnogim psom godi tudi glajenje po obeh straneh glave., še posebej vzdolž čeljusti. Človek na ta način privošči psu podobno olajšanje, kot si ga pogosto privošči tudi sam. Psi, ki jih muči lažje vnetje gobca , še posebej dlesni, se radi drgnejo z glavo ob robe pohištva. Če jim torej človek pomaga preganjati z drgnjenjem nadležno srbenje, psi to cenijo.

Veliko manj pa so psi navdušeni nad neprestanim kopanjem in krtačenjem po vsem telesu. To morajo prestajati predvsem živali, ki nastopajo na lepotnih tekmovanjih. Ure in ure trajajoče kopanje in česanje je vsekakor več, kot more razumeti katerikoli pes. A ker so povsem podrejeni volji svojega gospodarja, nimajo druge izbire, kot da človekovo ravnanje prenašajo enako vdano kot tiranstvo močnejšega psa. Človek ima torej veliko srečo, da ima za svojega najbližjega spremljevalca tako družabno in sodelovanja voljno živalsko vrsto.

bejbi · Boginja Pridružen/-a: 28.01. 2009, 08:09 Prispevkov: 8129

KAKO SE PSI IGRAJO?

Za domala vse sesalce velja, da jih, ko odrastejo mine igrivost. Očitni izjemi tega pravila sta pes in človek. Ljudje smo se skozi evolucijo razvili v »otročjo opico«, saj ostajamo otročje radovedni in igrivi tudi v obdobju odraslosti. Prav ta posebna poteza v razvoju je dala že našim davnim prednikom občudovanja vredno iznajdljivost in predstavlja temelj poznejše uspešnosti v podrejanju narave. Zato tudi ni presenetljivo, da mora žival, ki je postala naš najbližji življenjski spremljevalec, z nami deliti to izjemno lastnost.

Prav tako kot smo mi otročje opice, velja za pse, da so otročji volkovi. Tudi ko odrastejo in vse tja do poznih let ostanejo vse pasme domačih psov nenavadno igrive. Pri tem pa se srečujejo s težavo, kako drugim psom ali ljudem pokazati da bi se radi igrali. Ker k igri pogosto sodi tudi navidezno pretepanje in grizenje, je za psa odločilnega pomena, da drugo žival ali človeka prepriča, da gre samo za zabavo, ki je ne sme jemati resno. To doseže z različnimi dejanji in znamenji, ki pomenijo povabilo k igri.

Najpogostejši med temi »igraj se z menoj« znaki je značilni usločeni položaj. Pes sprednji del telesa pritiska k tlom, medtem ko drži zadnjega kolikor mogoče kvišku in živahno maha z repom. Sprednji nogi ima pri tem stegnjeni kot »sedeča sfinga« s prsi se dotika ali skoraj dotika tal, zadnji nogi pa ima povsem zravnani. V takšnem položaju pes upira pričakujoč pogled v tovariša in se sunkovito pomika naprej, kot bi hotel reči:«Daj, no daj! Kaj še čakaš?«

Če se človek ali drugi pes odzove, se začne igra-lov ali igra-beg. Med igro lahko lovec in ubežnik, preganjalec in preganjani zamenjata vlogi, vendar se dirka nikoli ne sprevrže v resen spopad. Glede na to, kako zlahka in hitro oba partnerja spreminjata položaj in medsebojno razmerje, je očitno, da med igro ne kažeta resnične napadalnosti ali strahu, temveč samo igrata svoji vlogi. Za to vrsto igre je značilno tekanje v širokih krogih.

Poznavalci psov so tak usločen položaj telesa navadno razlagali kot posebno obliko pretegovanja. Ti gibi so res zelo podobni gibom psa, ki si po spanju preteguje noge. Žival, ki se »preteguje« medtem ko vabi k igri, naj bi po njihovem mnenju na ta način kazala, da je sproščena in prijateljsko razpoložena in da s svojimi navidez ostrimi napadi in divjim preganjanjem, ki se bo zdaj začelo, sploh ne misli resno.

Druga bolj sprejemljiva razlaga tega pojava je, da je napeta usločenost telesa pravzaprav izraz prijetnega pričakovanja oziroma zadržanega gibanja neposredno pred tem, ko bo žival planila v skok. To zelo spominja na čepečega, kot struna napetega tekača, ki čaka na starterjev strel.

Poleg tega poznamo še druge značilne znake, s katerimi psi vabijo k igri. Eden med njimi je tako imenovani igralni obraz. Gre za poseben izraz, ki ga dobi za igro razpoloženi pes, in ki v marsičem ustreza človekovemu nasmehu ter igra tudi zelo podobno vlogo. Ustnice psa se namreč pri tem raztegujejo vzdolžno in ne navzgor oziroma navzdol. Črta ust se nekoliko podaljša, njihovi kotički pa se pomaknejo proti ušesom. Čeljusti so medtem nalahno razklenjene, ne da bi žival imela namen kazati sprednje zobe. Tak izraz je na neki način popolno nasprotje režanju jeznega psa, pri katerem se kotički ust pomaknejo naprej, nosnice na smrčku pa navzgor, da lahko pridejo zobje povsem do izraza. Pes, ki z »nasmehom« kaže, da bi se igral, ni niti najmanj napadalen.

Drugi obliki spodbujanja k igri sta še drezanje s smrčkom ter nalahno odrivanje in ponujanje šape. Drezanje s smrčkom je preostanek navade iz otroštva, ko je pes kot mladič z glavo suval v materine seske, če je hotel priti do hrane. Prerivanje naprej ali vstran je prav tako posledica

Prehranjevalnih navad iz najzgodnejšega življenjskega obdobja. Za igro razpoloženi pes to svojo željo kaže tudi tako, da enostavno sedi pred tovarišem, gleda vanj in mu daje z dvignjeno šapo znamenja, kot da bi mu pomežikoval.

Pes si lahko poskuša dobiti tovariša za igro tudi tako, da mu nekaj »ponudi«. Lahko na primer prinese žogo, palico ali kakšen predmet in ga ponudi tako, da si ga položi na tla med stegnjeni sprednji šapi. V trenutki, ko se sklonite, da bi pobrali to »darilo«, ga pes pograbi z zobmi in steče stran. Če bi mu sledili, bi to pomenilo, da je dosegel svoj namen, saj vas je zapletel v igro. Takoj ko bi se ustavili, bi pes seveda ponovil svojo ponudbo.

Izrazito živahni psi – to velja tudi za živali, ki se potem ko so bile nekaj časa zaprte, spet znajdejo na prostosti – začnejo neugnano poskakovati in se postavljati na zadnje noge, kot da bi s tem hoteli pokazati, da se igra lahko začne. Za njihovo gibanje- poskoke, vrtenje okrog lastne osi ter tekanje sem in tja, naravnost in cik-cak – je značilno, da je prekipevajoče in v vseh pogledih pretirano. Nekateri med njimi tudi hitro spreminjajo svoje razpoloženje. Navdušeno poskakujejo, za hip odnehajo, kot da jim ni več do igre, in se takoj nato spet poženejo v divji dir.

Takšno vedenje je značilno tudi za v divjini živeče volkove, kadar hočejo preslepiti svoj plen. Z nenavadnim poplesovanjem in opotekanjem zmedejo žrtev, da se ji nato lažje približajo.

V prejšnjem stoletju so začeli to taktiko posnemati severno-ameriški lovci na divje race. Svoje pse, najpogosteje kodre, so pripravili do tega, da so se začeli igrivo poditi po primerno odprti planoti. Race, ki so videle njihovo razposajenost, je premagala radovednost; spustile so se na planoto, da bi si od blizu ogledale, kaj se dogaja. To pa je bilo zanje usodno. Takšno obliko lova na divje race so imenovali »pobiranje mitnine«, pse pa »mitničarje«. Dejstvo, da nasedejo celo race, zgovorno priča, kako zelo zapeljivo je skozi evolucijo postalo to pasje vabljenje k igri.

Nekateri mladiči pa so kljub vsemu le preveč boječi, da bi se upali spustiti v igro s starejšimi psi. Odrasle živali občutijo to zadržanost kot frustracijo, zato začnejo svoje mlajše tovariše na vse načine spodbujati in hrabriti. Tako se na primer starejši pes pred mlajšim kratko malo vrže na tla in se prevali na hrbet, kar predstavlja najbolj pasiven položaj. Ob takšnem začasnem podrejanju starejšega se mlajši pes počuti pomembnejšega in igra se lahko začne.

Takšno obliko vabljenja lahko srečamo tudi v primerih, ko bi se zelo veliki odrasli psi radi igrali z majhnimi psički. Navidezna podrejenost večje živali se kaže kot izjemno učinkovito sredstvo za premagovanje strahu manjših in spodbujanje želje po igri.

Kako in koliko se bodo igrali odrasli psi, je v največji meri odvisno od tega, koliko so uživali v igri s svojimi vrstniki v domačem gnezdu. V prvih nekaj mesecih življenja majhni kužki odkrijejo potrebo po tako imenovanem »mehkem grizenju«. Sprva, ko se začnejo prerivati za ugodnejši prostor pri materinih seskih, še ne znajo nadzorovati moči svojih ugrizov. O tem najzgovorneje priča njihovo pogosto cviljenje in bevskanje. Toda takoj ko ugotovijo, da boleči ugrizi ostrih zob niso niti malo zabavni, se hitro naučijo uravnavati moč stiskov svojih čeljusti. Psi, ki jih lastniki v tem obdobju osamijo in prikrajšajo za igralne izkušnje z vrstniki, pozneje kot odrasle živali včasih povzročajo težave. Ker ne poznajo skrivnosti »mehkega grizenja«, prizadevajo tovarišem pri igri resnične bolečine. To pa lahko pripelje do resnega spopada. Takšne živali so lahko prava nadloga v parkih in na drugih javnih površinah, kamor prihajajo psi, da bi se igrali.

bejbi · Boginja Pridružen/-a: 28.01. 2009, 08:09 Prispevkov: 8129

ALI PSI KAŽEJO KESANJE?

Mnogi lastniki psov izjavljajo, da so pri svojih ljubljencih opazili, da se, če so naredili nekaj narobe, očitno vedejo, kot da bi se počutili krive in bi se hoteli opravičiti za storjeno napako. Gre v teh primerih zgolj za poskus, da bi psom povsem neutemeljeno pripisali človeško čustvovanje, ali pa so dejansko zmožni kesanja in podobnih reakcij?

Najenostavnejša razlaga za nenavadno pohlevnost in ponižnost psa, ki »je prekršil pravila«, je ta, da gre predvsem za reakcijo psa na naraščajočo lastnikovo jezo. Psi imajo zelo izostren občutek za zaznavanje »nameravanih gibov«, teh prvih izdajalskih znamenj, ki opozarjajo, da se bo zdaj zdaj nekaj zgodilo. Človeka, ki bo vsak trenutek srdito izbruhnil, lahko izda stopnjujoča se napetost v mišicah tik pred tem, ko resnično zamahne. Pes pa to grozeče znamenje začuti in mu prilagodi svoje vedenje. Če torej začne kazati strah in ponižnost prej, preden ga človek sploh ošteje ali kaznuje, to lahko pomeni, da je pač pravilno uganil, kaj ga čaka. Neposrednega odziva v takšnem primeru pa ne moremo imenovati obžalovanje ali kesanje; beseda strah je povsem dovolj.

Po mnenju nekaterih drugih lastnikov psov pa je mogoče »spokorniško« vedenje živali opaziti tudi že prej, preden je njihov »zločin« sploh prišel na dan. Tako se na primer pes, ki ga predolgo pustimo samega v zaprtem prostoru, lahko podela na preprogo, ali zgrize copat, raztrga blazino oziroma naredi kakšno drugo škodo zgolj zato, ker se dolgočasi. A če bi iz prejšnjih izkušenj vedel, da tega ne sme storiti, bi morda lastnikov prihod pozdravil še posebej prijateljsko, če ne že kar sumljivo pohlevno in priliznjeno. Toda če lastnik psa ni nikoli pozoren na storjeno škodo, njegovo vedenje tudi ne more biti ključ za razumevanje ravnanja psa pred grožnjo neizbežne kazni. Njegova poudarjena ponižnost je torej docela neodvisen poskus »sprave« in posledica dejstva, da se dobro zaveda svoje »napake«. To pa konec koncev pomeni, da je pes zmožen pokazati kesanje.

Podobno vedenje so opazili tudi pri volkovih. Skupini lačnih živali, zaprtih v ogradi, so vrgli velik kos mesa, pri čemer so pazili, da ga je pograbil eden šibkejših samcev. Ta se je s plenom urno umaknil v kot, od koder je z divjim renčanjem odganjal močnejše in večje samce, ki so ga obstopili. Med volkovi velja pravilo, da je zakon lastništva močnejši od zakona podrejenosti oziroma nadrejenosti na družbeni lestvici, ki se vzpostavi v vsaki posamezni skupini.Ali z drugimi besedami: čisto vseeno je, kako visoko ali nizko na tej lestvici je nek volk; ko ima enkrat v gobcu zalogaj hrane, mu ga ne sme nihče več vzeti. Temu zakonu se morajo podrediti tudi najmočnejši pripadniki krdela. Gre namreč za tako imenovano »lastniško območje«, ki sega nekako tri decimetre od volkovega gobca; medtem ko se hrani, ne sme tega nevidnega kroga prestopiti nobena druga žival.

Podoben pojav lahko opazujejo tudi lastniki psov. Celo najšibkejši pripadnik skupine krotkih domačih ljubljencev bo z divjim renčanjem napadel slehernega drugega psa, ki bi se mu preveč približal, medtem ko žveči kos mesa ali gloda kost.

V omenjenem primeru skupine sestradanih volkov so se najmočnejši pripadniki skupine sprva še nekako zadrževali, da niso takoj planili nad šibkejšega volka in mu s silo iztrgali meso.Toda v trenutku, ko je že pojedel polovico svojega plena in je za spoznanje popustila njegova pozornost, so mu bliskovito izmaknili preostalo hrano. Nato so močnejši volkovi hitro požrli vsak svoj košček ukradenega mesa. Njegov prejšnji lastnik jim se je šele tedaj, ko je bilo že vsega konec, upal previdno približati in jim izkazati svojo ponižno vdanost. »Vrhovni volkovi« so drug za drugim sprejeli njegovo priznavanje podrejenosti , čeprav tudi sicer niso ustrahovali ali celo napadali šibkejših, na družbeni lestvici nižje uvrščenih pripadnikov krdela. S takšnim vedenjem naj bi se torej volk, ki je prvi pograbil meso, nekako opravičeval za svoje prejšnje ravnanje in obenem dajal močnejšim volkovom vedeti, da sploh ni poskušal resneje ogroziti njihovega nadrejenega položaja.

Čeprav lastniki psov večinoma poznajo takšno reagiranje in ga sprejemajo kot nekaj samo po sebi razumljivega, pa vseeno še posebej poudarjajo izjemni pomen socialnih pravil, ki veljajo med psi. Ta dragocena lastnost, ki je ni mogoče najti pri mnogih drugih živalskih vrstah, je neposredna posledica tesne družbene povezanosti v krdelih živečih prednikov domačih psov.

bejbi · Boginja Pridružen/-a: 28.01. 2009, 08:09 Prispevkov: 8129

KAKO SE VEDE POHLEVEN IN KROTEK PES?

Kratek odgovor se glasi: vede se kot majhen kužek. Šibkejši pripadniki mnogih živalskih vrst v trenutku, ko jih ogrožajo močnejši pripadniki iste vrste prevzamejo vlogo nezrelih in nedoraslih živali. Če nimajo dovolj poguma, da bi se odločno postavili po robu neposredni grožnji ali celo tvegali odkrito merjenje moči, je njihovo ravnanje še najbolj podobno mahanju z belo zastavo. Vznemirja jih samo to, kako bi spreobrnili napadalčevo napadalno vedenje. Včasih to poskušajo doseči tako, da zavzamejo položaj, ki je v popolnem nasprotju z napadalčevo držo. Če neka napadalno razpoložena žival tik pred naskokom spusti glavo nizko k tlom, mora druga, ki je bolj ponižna in se hoče spopadu izogniti, svojo glavo dvigniti kolikor mogoče visoko. Ali obratno. Če bo napadajoča žival dvigovala svojo glavo, da bi bila videti večja, se ji bo pohlevnejša vrstnica odzvala s ponižno sklonjeno glavo. Če bo napadalec naježil dlako, bo krotkejši nasprotnik odgovoril z gladko poleženo dlako. Če se bo napadalec pokončno zravnal, se bo manj bojevita žival prihulila k tlom.

Takšna je prva osnovna strategija, katere namen je pomiriti nasprotnika. Obstaja pa še druga možnost. Odrasle živali navadno čutijo močan odpor do tega, da bi napadle mladiče svoje vrste. Odrasel pes, ki se nenadoma začne vesti kot nebogljen kužek, pri močnejšem vrstniku doseže, da ga mine grozeča napadalnost.

Psi uporabljajo v ta namen dve taktiki, prvo pri pasivnem in drugo pri aktivnem podrejanju. V prvem primeru šibkejša žival nima nikakršne izbire. Na ustrahovanje močnejšega napadalca se odzove tako, da se prihuli k tlom, da bi bila videti čim manjša. Če to ne zadošča, se prevali na hrbet. Šape mlahavo drži kvišku. V takšnem položaju lahko spusti tudi majhen curek seča, s čimer pravzaprav posnema vedenje mladičev. Ti se namreč obrnejo na hrbet takrat, ko se jim približa samica in jih začne lizati, da bi vzpodbudila njihovo uriniranje. (Ko so kužki stari samo nekaj dni, ne urinirajo sami od sebe. Mati jih mora z gobcem obrniti na hrbet in jih lizati po trebuščku, dokler se ne sprostijo mišice, ki nadzorujejo to telesno dejavnost.) Takšen položaj je kot izraz pasje telesne govorice najočitnejše znamenje prostovoljnega podrejanja enega psa drugemu. Navadno je tudi zelo učinkovito sredstvo za umirjanje napadalčeve sovražnosti.

Aktivno podrejanje terja drugačno taktiko. Če se hoče šibkejša žival približati močnejši, tega ne more storiti leže na hrbtu. Zato si mora izbrati neko drugo obliko izražanja svoje miroljubnosti. Spet posnema ravnanje mladičev, ki se skušajo odraslim psom prikupiti tako, da jih ponižno ližejo po glavi in še posebej po gobcu. Ko so namreč kužki stari približno mesec dni, začnejo moledovati za hrano. To počnejo tako, da poskakujejo ali se vzpenjajo na zadnje noge, da bi s smrčkom dosegli gobec odrasle živali. Ko jim to uspe, jo začnejo lizati in suvati z glavo, dokler si tako ne izprosijo kakšnega grižljaja hrane. Aktivno podrejanje sledi enakim načelom. Pri tem pa se pojavi težava, da je žival, ki se prilizuje navadno približno enako velika kot žival, kateri skuša izraziti ponižno vdanost. Če bi se šibkejši in pohlevnejši pes kratkomalo približal "vrhovnemu" psu in ga začel lizati po gobcu, bi bilo takšno ravnanje morda videti preveč pogumno in samozavestno. Da se izogne takšnemu nesporazumu, ponižnejša žival na pol počepne. Tako se navidez pomanjaša skoraj do velikosti nemočnega mladička. V takem položaju se priplazi dominantnejšemu vrstniku, mu prične lizati gobec in zbudi videz nezrelega in nemočnega otročjega vedenja.
S tovrstnim, na moledovanje za hrano spominjajočim vedenjem se bo ponižen pes lahko približal kateremukoli močnejšemu pripadniku svoje socialne skupine, ne da bi pri tem tvegal, da bo napaden. To pa pomeni, da prav takšno ravnanje omogoča mirno sožitje večjega števila živali v skupini, ne da bi se med njimi nenehno razvnemali prepiri in spopadi.

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli